Dubrovnik, 9/1 96.Draga sestra!Božič je šel, novo leto nastopilo – nismo si poslali navadnih voščil, ali vendar še živimo. Vsaj to upam tudi od Vas vsih, tim više, ker pravijo, da se živi do smerti, če se tudi cepajo drva na njem. Mi drva ne cepamo, ker jih nimamo – so šembrano drage. Kar jih mora nesti jedan človek, velja 80 kr., poves 20 kr ̶ torej skupaj 1ft. Potem jih je treba še ražagati in razklati, kar zopet velja 10 kr. od bremena. Torej vidiš, da ne živimo v obljubljeni deželi. Pri vsem tem pa še brije poštena burja. Letos imamo precej občutljivo zimo. Vendar je moje stanovanje toplo, ker so sobe vse pri tleh. Vsaj to Ti je znano, da smo prodali hišo, ter šli gostovati. Iz svojega zakonskega življenja Ti ne vem nobene posebnosti sporočiti. Eno željo imam, da bi ostala zakonska polovica vendar tako krepnostna kakor je do sedaj - da ne bi prišla nikdar v drugi stan.Poslal sem Ti zabojček olja in par smokava. Samo tat more dati več nego ima sam!V nadi da ste vsi zdravi in se imate dobro, Vas skupno pozdravljamo vsi, zlastiTvoj brat Frano
Faksimile tega pisma še ni na voljo.