Dragi Zupančič! —Ker veš, da Ti ne bom, Ti odgovarjam takoj. — Posebno zato, ker praviš, da bi se rad s Schwentnerjem spravil. To me resnično veseli; že v Ljubljani in koj od začetka mi je bil nadvse siten ta razpor. In trdno sem uverjen, da bo Schwentner prav tako rad segel v Tvojo roko kakor Ti v njegovo. Jaz sem ga zdaj dodobrega spoznal — da bi mu bilo več enakih! — S »Konkurzom« pa je stvar taka: V Ljubljani se mi je nekoč prav slabo godilo, pa sem zinil besedo o vsesplošnem konkurzu slovenske umetnosti. Prav ob istem času pa me je Smrekar — napumpal! A hkrati mi je poslal za privatno veselje par imenitnih karikatur; sebe, mene, Aškerca in Levstika. Nato sem nameraval napisati obširno satiro. Smrekar pa naj bi mi bil napravil zanjo 20—25 celostranskih karikatur. Še preden sem začel pisati, sem se premislil.Otročje bi bilo, z lahkimi besedami in plitkimi dovtipi odpraviti vso to veliko tragiko naše kulture. Saj ona ni kakor drevo v puščavi. Če pahnem kulturo v konkurz, bi moral ves narod z njó. Zares, imenitna misel je bila: odrežem mu glavo, pa ga tolažim; Néboj se brate — na mnogaja leta! — Pustil bom torej vsako nepotrebno zabavljanje in zafrkavanje, zato pa bom posegel globlje v problem našega narodnega življenja. Ne bom pisal dolgočasne jeremijade, temveč pripovedoval bom; celó troje kratkih črtic bo vmes. Solzà pa nič — rajši humor! — Tako bo tekst spodobna protiutež Smrekarjevim risbam, ki so po večini zares imenitne. Tebi je dal tisto znano gesto — kadar živo pripoveduješ; jaz sem podoba absolutne klavernosti; Aškerc je tàk, da se boš zakrohotal: skoraj nič karikiran, ampak s pokrivalom protestantskega predikanta; Zofka klepeče — Prijatelj jo posluša z viržinko v ustih (Ti veš, kako Prijatelj posluša); Govekar je direktor — kobilo drži v kletki ... in tako dalje. Prav poštena revija! — Mislim, da bo marca meseca knjiga že na svetlem. Pa še enkrat Te prosim: če imaš par verzov, pošlji mi jih! — naj bo karkoli, slabo pač ne bo! —Kar se tiče najine jeze — v meni je nikoli ni bilo veliko. Saj je mogoče, da bi se danes spet sprla, če bi nadolgo in živo govorila — pa kaj za to? Dobro vest imam, da Ti nikoli pred drugimi ljudmi nisem delal krivice — kvečjemu v obraz! In da je vse Tvoje življenjsko naziranje za dobrih sto klafter narazen od mojega — za to ne moreva obadva nič! — Ampak veselilo me je, da si ravno ob času najine »jeze«, v maju, dosegel lep triumf iz mojih ust: predaval sem tržaškim delavcem par Tvojih pesmi — lica so jim gorela! Ti bi bil vesel, da si videl, kako Te je razumelo tristo ljudi v plavih bluzah! —Tudi še nedavno sem bil v Trstu; z Verčonom in Dolencem smo obživili stare spomine. Obadva sta ostala fanta, kakor sta bila. —Sedem mesecev sem bil v domovini. Ljubi moj, veliko bolezen sem tam dobil! Saj je smešno — ampak moje življenje se zdaj ziblje na ostrini; — ali pade na to ali na ono stran. Da bi že vsaj padlo! To je: človek je leta in leta kakor v brlogu, in ko pride v svež zrak, pod solnce, ga vse omami. In jaz imam zraven še to nesrečo, da naletim zmirom na najboljše in najvišje duše. Tako se je zgodilo; — zdaj pa pomisli, kako bi mogel to svoje dunajsko življenje naprej živeti; in kako bi mogel pobegniti, ne da bi bil pošten! — —Danes mi je pisal Dermota iz Gorice (via Zanetti 32), da naj mu kaj pošljem za »N. Zapiske«, ki bodo s februarjem spet izhajali in so zdaj gmotno podprti. Vpraša me za Tvoj naslov in če Te sme v prospektu imenovati sotrudnika in da mu kaj pošlji! Prosim, odgovori mu! Jaz bom že zraven.Prav lepo Te pozdravlja8. I. 1909 Tvoj Ivan Cankar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.