Blagorodna gospodična urednica!Svoj čas sem prejel Vaše ljubeznivo vabilo, da Vam pošljem kaj za »Slovenko«. Takrat nisem imel nič pripravnega, razen treh daljših novel, za katere sem iskal založnika. No, ker bi bilo izdanje samostojne knjige mogoče šele o Božiču, poslal sem dvoje novel »Zvonu«, a jedno pošiljam danes v Vaše roke, za »Slovenko«. Jaz nimam navade, da bi spravljal svoje stvarí v miznico. —Ali Vam je vroče? Lepó so se pričeli zadevati ob »Slovenko«! Toda ostanite trdi in trdni in ne poslušajte nikogar. Na ta način si bote pridobili največ prijateljev in zdi se mi, da tudi največ podpornikov. Prokleto žalostno bi bilo, če bi v jedinem glasilu slovenskega ženstva ne bilo prostora svobodni besedi. — — —Ako poznate in vidite gosp. Kristana, prosim Vas, izročite mu moj pozdrav. On mi je pisal že pred davnim, pa mi je pozabil povedati svoj naslov. Naposled, oprostite, tudi Vi tega níste storili in takó Vam pošiljam manuskript na adreso »Edinosti«. V Trstu ste jako pozabljivi. — — Kaj pa je gospodični Márici? Njenemu podlistku v »Narodu« je sledilo tukaj »ein allgemeines Schütteln des Kopfes«. Govekar se je najbrž sam smejal, a priobčil ga je iz kurtoazije. — —Kar se tiče honorarja za novelo, ki jo pošiljam, mislim, da ne bo preveč za Vaše razmere 15 fl. Ljubó bi mi bilo, da bi mi poslali novce še pred koncem tega meseca. A želel bi tudi, da natisnete »Jesenske noči« kmalu in v tolikih porcijah, da ne bodo preveč raztrgane. Pohlevne upam, da so dovolj, in »brez zlega«.Z odličnim spoštovanjemIvan Cankar16. III. 900.Dunaj, XVI. Zindauergasse, 26. II. 19.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.