Draga gospa!Do tega dne in do te ure sem pasel vnebovpijočo lenobo, živel v jako neumno zaspanih sanjah, kakor zjutraj, ko je zunaj dež in se človeku ne ljubi odpreti oči in še ne ve, če je na tem ali na onem svetu. Zdaj, mislim, da bo sčasoma boljše; danes sem se toliko vzdramil, da Ti lahko pišem. Najprej, draga gospa, bi se Ti moral od srca zahvaliti za Tvojo veliko in prijazno gostoljubnost; ampak, če bi se Ti priklanjal ter pletel lepe besede, bi se zdelo Tebi smešno, meni pa bi bilo sitno. Zato mi samo verjemi, da sem Ti hvaležen in da se z veseljem spominjam na Vaju in na Vajin dom. — Res je bil že čas, da sem se odpravil. Preveč se mi je že hotelo te dunajske domovine, in táko hrepenenje je nevarno — če se še tako lepo izpolni, je vendar nekaj razočaranja na dnu. — Treba bo delati in vse bo dobro. Pač bo treba delati, ampak zdaj še sedeti ne znam, še peresa ne držati, kakor da sem bil prišel preko morja v čisto tuj kraj. Zmirom bolj se mi zdi, da se moram enkrat korenito napiti — potem se morda vendarle spet opotečem na pravo cesto. Misli in podobe se lové tako čudežno, da jih komaj oko razloči, kaj šele, da bi jih roka prijela. Če bi nocoj napisal novelo, bi padel Kobal v omedlevico in bi se nikoli več ne vzbudil, Zbašnik pa bi dobil migreno in bi šel na — oroš-o! — Predvčerajšnjim sva napravila s Štefko izlet, pa bi bila kmalu utonila; šolne si je Štefka že omočila, tudi je malo manjkalo, pa bi bil moj klobuk moker. Pisala sva Ti v prešernosti, da sneži, Bog pa se je razjezil in je poslal hudo uro, tako da sva se morala vračati z vozom skozi potopljeni Ottakring. Da bi se komu kaj ne zgodilo, sva se držala za roko. — Nikoli bi si ne bil mislil, da mi bo kdaj v življenju dolgčas po Ljubljani. In vendar se je zgodilo, da sem zavzdihnil. Ali so to slabi živci, ali je znamenje starosti, ali je tista Umjedenpreis — nezadovoljnost, ki je dodeljena človeku od rojstva — vrag vedi, kaj je! Tisto je pač, da bi bil človek zmirom najrajši tam, kjer ni. — Ako srečata Kesslerjeve, pozdravita jih lepo tudi v mojem imenu. In pozdravita nadalje vse poštene ljubljanske ljudi, in Švicarijo, in kolodvorsko restavracijo, posebno pa še svoj prijazni vrt, ki se mi zdaj tako hudo zeha po njem. Vama udaniIvan CankarNa Dunaju19. VII. 907
Faksimile tega pisma še ni na voljo.