Draga gospa!Samo zato Ti pišem, da Ti potožim: tako pusto mi še nikoli ni bilo nego zdaj na Dunaju, še nikoli nisem čutil tolike praznote in potrtosti. Delal bi, pa ne morem; v vsem tem času sem napisal eno samo črtico. Tvojega pisma sem bil od srca vesel in se Ti lepo zahvaljujem zanj. Posebno to mi je bilo prijetno, ker se mi je zdelo, da pišeš v slovenščini bolj naravnost in manj »literarno« nego v nemščini. Prosim Te, piši mi prav kmalu spet; karkoli, samo da pišeš. Tako piši, kakor da bi ustno govorila, zato da bom slišal tudi Tvoj glas. Vsaj za eno minuto bom rešen te neznosne, moreče praznote. In bom mislil, da sedim v tisti prijazni lopi in da stojiš Ti v svojem dolgem sivem predpasniku na pragu in kličeš proti oknu: »Micka — Mi-icka!« — Prosim Te, piši mi kmalu! — Z Zupančičem sva govorila samo parkrat; od začetka; zdaj že teden dni nisem bil zunaj. In tudi on me najbrž ni bil nič posebno vesel, ker je celo drugim povedal, da sem »pust in jezen«. O njem pa se mi zdi, da mora svoje stvari hitro opraviti; zakaj (kolikor sem pač videl), — komaj polovica prejšnjega veselega življenja je še v njem; tudi iz njegovega humorja že gleda potrtost in utrujenost; kar ni čudno. Sploh pa bi bil tisti prokleto čuden slovenski poet, ki bi si do konca ohranil svoj humor — že to bi razodevalo, da ni bil genij. — Za gledališče ne delam nič — ne morem. Sedim za mizo in komaj vem, da držim pero v roki. Stavek, ki ga napišem, prečrtam takoj. Vse se mi zdi, — in zdi se mi zmirom bolj — da hitro napišem novelo za »Matico« ter pobegnem kamorkoli. — Najbolj hudo mi je, da se smejem, ko bi rajši kričal in razbijal — čemu bi žalil tega otroka, ki zaupa vame, kakor v sveta nebesa, in ki bi ničesar ne razumel, če bi mu razlagal? — Tako si je človek ustvaril paradiž, pa je nenadoma spoznal, da si je pač ustvaril paradiž — a doma ne! — In nazadnje naj vse skupaj vrag vzame; naj se obrne kakorkoli, meni je res že popolnoma vseeno! Nikar ne zameri, da Ti pišem tako klaverno pismo — piši mi Ti bolj veselo! S prisrčnim pozdravom Tebi in Etbinu Ivan Cankar Na Dunaju 31. VII. 907.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.