Draga gospa! Prosim Te, ne zameri, da Ti toliko časa nisem pisal. Poslednje tedne sem bil z delom jako obložen in sem tudi — kar me posebno veseli — dobro delal. Pri meni pa je tako, da me vsaka stvar, celo eno samo pismo, za dalj časa sune iz teksta. — Draga botrica, nikoli več mi ne smeš očitati lenobe! Ali veš, kaj sem naredil? Tekom celih dveh tednov (natanko!) napisal precej obširno tridejanjsko komedijo, deloma v verzih. Pa reci, če to ni akord! Nič ne zameri, da se malo baham; kaj bi Ti na mojem mestu ne bila vesela? In še posebno, če bi imela sladko zavest, — ki je tako redka pri meni! — da se Ti je delo od začetka pa do konca posrečilo? Jaz želim, da pride ta farsa čim prej na ljubljanski oder, zato da pridem k premijeri ter da obenem predavam v Zagorju in v Idriji. Rokopis ima že Schwentner, pa sem mu rekel, da naj ga takoj da prepisati za Juvančiča. Imenuje se »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«; dejanje je v glavni potezi Etbinu znano. Včeraj so bili pri meni Tone Kristan, Čobal in Kocmur. Čaj smo pili, nato pa smo šli malo na cesto. Kocmur je imel strgane hlače, pa ni ves čas na Dunaju mislil na nič drugega, nego kako da bi zakril in utajil svojo sramoto. Tone se je zibal na mojem stolu in mi je ruinira] cel zid Pri Čobalu pa sem konštatiral, da — pravzaprav še zmirom narod reščuje... To so vse novice! Kar je drugih, povej Etbinu, da mu v kratkem pišem obširneje. Naznanjaš mi, da prideš na Dunaj — pa nič ne rečeš, kako in kaj in kedaj! Seveda bi bilo lepo in meni jako prijetno, če bi se moglo tako napraviti, da bi Te jaz Spremljal. Sploh se mi zdi, da bi Te Etbin ne smel pustiti same na to pot. Ampak jaz vem danes tako malo kakor Ti, kedaj se napotim v domovino. Čoba] pravi, da naj mu naznanim štirinajst dni poprej; Tone Kristan, bahač, pa je zadovoljen z enim dnevom. In stvar je tudi ta, da zdaj ne maram s prazno vrečo v malin, temveč da hočem napisati temeljito predavanje že na Dunaju. V najboljšem slučaju torej, »če nič vmes ne pride«, bi mogel odjadrati čez tri tedne. Že naprej sem od srca vesel, da spet vidim in pozdravim Tebe in vas vse. Piše mi Etbin, da ni našel moje domovnice. Jaz pa vem, da je še tam, ker bi je z nepopravljenim svojim imenom ne bil vzel seboj. Saj poznam tisti strašni kaos, ki vlada v okolici Etbinove pisalne mize. Tam Je res »die Lage trostlos« in nič bi se ne čudil, če leži moja domovnica tam kje poleg Štefetove vere. Ampak sčasoma pride vse na dan. Ti menda hočeš, da ne pridem v Ljubljano, ker mi že naprej zagotavljaš svojo gostoljubnost. Saj me je še zdaj sram, kako sem tri (!) mesece izrabljal vajino prijaznost. Res, slabe pojme imaš o meni in o moji vesti! Seveda bom vesel vsake ure, ki jo bom prelenaril v vajinem gnezdu, ampak vseh dobrot se bom junaško branil, čeprav moj oče ni bil Theresienritter! In v slučaju, da po težkem boju sprejmem dobroto vajinega divana, bom od samega sramu spal le z zatisnjenimi očmi!... Dovoli, da sklenem to epistolo ter sprejmi Ti v družbi z Etbinom moje najlepše pozdrave. Kajti Štefka me zove h kosilu. Ivan Cankar Na Dunaju 25. okt. 907.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.