Draga Ada! Dobre volje sem bil danes, Ti pa si mi jo skoro pokvarila. Kar delajo z Etbinom, je naravnost škandal! In kmalu bi bilo potreba, da se ta škandal na očitnem mestu pribije! — Etbin naj mi takoj sporoči, če mu je prav, da pišem besedo Finžgarju in Zbašniku. Saj to vendar ne gre, da bi zaradi neumnosti teh ljudi trpel ne samo literarno, temveč tudi materijalno škodo. Tudi jaz, kakor veš, sem mu mnogokrat očital različne napake njegovih del, ampak videl je pač sam, da ga kljub tem očitkom cenim višje nego ostalo našo literarno drhal! Če je v »Zvonu« prostora za Ganglov genljivi smrad, za šmarn »Izza kongresa«, za klaverne Aškerčeve »pesnitve«, tedaj, Boga mi, je pač prostora za Kristanovo dramo! In če »Matica« na slepo vero prinaša Meškovo jokavost in Detelovo omejenost, tedaj si mora Kristan prepovedati, da bi cincali in čakali z njegovim delom! — Ampak oprosti mi: tudi Etbin sam je nekoliko kriv, da tako ravnajo z njim. Saj drugače ima energije in moštva dovolj; pa naj si zapomni enkrat za vselej: do teh ljudi, ki vladajo nad našo literaturo, človek ne sme biti ne uljuden in ne fin! Rad bi videl kakega klavernega Zbašnika, ki bi se predrznil momljati o »prostoru«; dal bi mu »pro- stor« okoli ušes in to na tak način, da bi čez mesec dni ne bil več urednik! — Zdaj je že skrajni čas, da napišem za »Zapiske« nekaj o naši literarni korupciji. Tako ne pojde več dalje! In te Kristanove afere so me zdaj še celo razjezile. Naj dobe spet nekaj pod nos, da bodo kašljali in kihali! — Etbinu sem mislil pisati o strokovnem kongresu — pa rajši ne storim. Samo prosim Te, opozori ga, da naj pazi na ljubljanske »Gewerkschaftlerje« in da naj jim ne zaupa; edini, ki mu ni direktno sovražen, je Čobal; posebno pa naj se varuje idrijskega Toneta. Govorili so z menoj zaupno, torej Te prosim, da ostane zaupno tudi to moje svarilo. Morda mu bom ustno več povedal. Dobil sem ta vtis, da sodrugi več škodujejo stranki in njenemu glasilu, nego vsi nasprotniki skupaj. — Te dni je bil Schwentner tukaj, pa sva malo pobandala. On je kljub vsemu simpatičen človek, posebno takrat, kadar res naravnost govori, kadar je namreč samo človek in ne trgovec… Ob tej priliki Ti lahko za Etbina povem vzgled, kako se občuje z založniki: napumpal sem ga za precejšnjo svoto natanko v tisti minuti, ko je tožil o »izgubah«; nič ni več jamral: šla sva v rotovško klet in denar bo dal. — Zdaj je tiskal zbirko mojih novel, pa je tisk ob četrti poli prekinil, ker mora najprej iziti komedija. Juvančič mi je pisal, da bo glavno žensko ulogo igrala Kreisova, moško pa neki Haasen, ki ga ne poznam. Piše mi, da pride stvar že v decembru na oder; to moram tudi na vsak način zahtevati. Takrat bom v Ljubljani, ker hočem biti pri zadnjih probah. Ta farsa je namreč nekoliko težka in bojim se, da igralci ne bodo vsega tako razumeli, kakor je treba. Če bi bilo popolnoma nemogoče, da pridem doli, bi prosil Etbina, da naj me nadomešča, kolikor mu čas dovoli. Ob prvih izkušnjah, posebno ob bralni izkušnji, ko me še ne bo tam, pa bi prav zel6 rad imel, da bi bil Etbin zraven. Prosi ga, da naj mi nikar ne zameri, če prihajam še s hujšo insinuacijo: ali bi mu ne bilo mogoče, da bi pred vsemi izkušnjami on bral na odru vso komedijo pred zbranimi igralci in igralkami? Dobili bi vsi celoten vtis in vsaj zaslutili bi idejo komedije; kajti knjige takrat še ne bodo imeli! — Prosim Te, sporoči mu to! — Kedaj da pridem doli, še sam ne vem. Vrag me vzemi — kar vse veselje me je minilo do predavanj. Troje vzrokov je: 1. sedim zdaj zmirom in pišem, tako da mi je direktno občevanje z občinstvom že nekako tuje; 2. bi mi dalo koncipiranje teh predavanj silnega dela, če nočem, da bi govoril kakor Kocmur; in 3. — zazdelo se mi je šele zdaj, da smatrajo morda tisti, ki bi mi vožnjo plačali, to za nekako milost; a milosti ne maram od nikogar. — Uvidela boš, da so uzroki tehtni. Ako bom kje predaval, bom storil to tako, da pridem v Ljubljano na svoje stroške in da potem morda napravim izlet v Zagorje in v Trst. \"— Kedaj prideš Ti? In čemu prideš? To Te vprašam zato, ker bi rad vedel, če je Tvoje potovanje nujno ali ne. Ako ni nujno, bi Ti tole predlagal: počakaj še malo, pa pridi šele januarja meseca; jaz bi bil namreč zelo vesel, če bi Te videl ob svoji — poroki. Tako je namreč zdaj, da se v januarju popolnoma gotovo poročim; vse mi je že sitno in odveč, rad bi že napravil red in mir. Tudi upam, da Ti ne bo žal, če se boš seznanila s Štefko; dobro dekle je! In jaz bi jako rad imel, da bi bili vedve prijateljici: nji bi koristila Tvoja velika, čisto ženska inteligentnost, Tebi pa Štefkina angeljska potrpežljivost in naravnost brezprimerna vseobzirnost. Zdita se mi vedve, kakor dvoje slik na steni, ki ni druga drugi čisto nič podobna, pa vendar sodita na isto steno... Ne misli, gospa Ada, da Te ponižujem! — Zdaj pa konec tega dolgega pisma! Saj Ti bo že dolgčas! Boj se, da me kmalu ugledaš v Ljubljani, kajti mogoče )e, da se hitro domislim ter odpotujem. Vsekakor pa Te prosim: piši mi kmalu, če prideš in kedaj prideš. Rad bi Te že pozdravil — pa naj bo tukaj ali pa v Ljubljani. Prisrčne pozdrave Tebi in Etbinu! Ivan Cankar Na Dunaju 9. XI. 907.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.