Draga gospa Ada! V zadregi sem, kaj bi Ti odgovoril. Res bi se rad ženil že v januarju in res bi se rad v domovino preselil — ampak gotovega še ne vem nič. Saj si lahko misliš, kako da je. Nekaj denarja bom že dobil, toda zelo se bojim, da bo vse premalo. In kaj bi bilo potem, če bi danes rekel, da pridem in da naročim stanovanje, pa bi bilo naposled nemogoče? Ne bi se rad vezal, predno natanko ne vem, če se smem vezati. Narobe bi mi bilo pa spet od srca žal, če bi bila ta lepa prilika po nepotrebnem izgubljena. Pogoji so naravnost idealni; težko, da bi se nam še kdaj kaj podobnega ponujalo. Zdaj razumeš mojo zadrego. Čez štirinajst dni pridem v Ljubljano; morda bo takrat še čas, da se pogovorimo. In dotlej upam, da bom tudi že bolj natanko vedel, kako bo z mojimi sredstvi. To prokleto ministerstvo mečka in mečka s tisto podporo, kakor da bi se šlo za slovensko univerzo; najbolj me to jezi, ker imam zagotovilo, da podporo sigurno dobim. Medtem napravim lahko spet toliko dolgov, da bo vse zastonj. — Res bo že kmalu čas, da dobim kako stalno opravilo, četudi z minimalno plačo. Kajti zdaj gredo vsi honorarji kar sproti svojo žalostno pot! — Pa kaj bi o tem! — Na noben način še nisem mogel priti do tega, da bi pisal za »Naše zapiske«. Zaradi tega še nikar ne misli, da Bog vedi koliko delam. Ampak tisti občutek, da ima človek ogromnega dela, ga še celo napravi nesposobnega. Tudi sem res precej napravil v zadnjih časih, tako da ni čudo, če sem nekoliko truden in v mislih len. In nazadnje pride še to, da komaj sedem za mizo, pa že sanjam o velikih prihodnjih načrtih, namesto da bi delal, kar je treba delati. — Zdaj pa ponižno prošnjo. Gotovo vidiš kdaj Jakopiča v kavarni. On pozna tistega Vesela, ki me je v Ljubljani fotografiral: pa mu reci, da naj ga vpraša, če je dobil moje pismo, če je šel k Schwentnerju po knjige in zakaj mi ne pošlje slik! Pisal sem falotu že pred več nego tednom dni, pa ne duha ne sluha! — Za »Prapor« se zahvaljujem — ampak dobil nisem ne prejšnjih številk in tudi tekočih ne dobivam. Kdo pa je poslal? — — Za zdaj lepe pozdrave Tebi, Etbinu in vsem krščanskim ljudem! Na Dunaju Ivan Cankar 20. nov. 907.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.