ID
1333
PošiljateljIvan Cankar
PrejemnikAda Kristan
Poslano izDunaj
Poslano vLjubljana
Datum14. 1. 1908
Vir
teme
NUK Ms 820
Družabnost · Delavnost

Draga gospa Ada!



Oprosti mi, da Ti toliko časa nisem pisal in da se Ti šele zdaj zahvaljujem za vse Tvoje ljubeznivosti. Ampak toliko skrbi sem imel in dela — da nič nisem delal.



Danes Ti pišem, da \'Ti sporočim zelo kratkočasno burko. Sinoči sem se tako od srca smejal, da zaspati nisem mogel. Tele je:



Ko pridem na Dunaj, dobim pismo od neke gospe, da — naj takoj k nji pridem. Nisem prišel. Dobim rekomandirano pismo, nato še pnevmatično karto in naposled se vzdignem. — Ko vstopim, stoje tam tri dame, dve stari, ena mlada. Predstavim se, sedem; vse tri so v zadregi. »Wir haben einen anderen Ivan Cankar kennen gelernt.« — Nato se začudim jaz. — Mlada dama začne pripovedovati: hofiral ji je v Curihu in na Dunaju neki človek, ki se je imenoval Ivan Cankar; obsojen in preganjan je bil zaradi razžaljenja veličanstva, spisal je veliko število knjig, igral je v curiškem teatru in tamošnji družbi imenitno ulogo, dobil je zveze z listi in založniki, prevedel je kopo »svojih« del (vse »Vinjete«, »Knjigo za lahkomiselne ljudi«, celo »Gospo Judit«); podpisaval se je natanko z mojim podpisom, ki ga je našel v »Krpanovi kobili«, kot svoje prijatelje je imenoval Zupančiča, Gasparija in Levstika; nato se je namenil, da ne bo več slovensko pisal ter je poslal založništvu Singer v Strassburgu zbirko »svojih« nemških novel, — sami dobesedni prevodi mojih stvari; podpisal se je tam »Otto Kette«. Svojo »nevesto« je opeval; najlepša pesem je bila »Der verlorene Glaube« — Prešernova »Izgubljena vera« ... Navsezadnje so dobile ženske nekako nezaupnost in so pisale v Ljubljano — Mahru po informacije. Ta človek pa je za to reč najbrž zvedel in je Mahru telegrafiral. Nato je prišla k njim — falzificirana informacija; naravnost gorostasna! Mati »neveste« se nato odpelje v Ljubljano (bila je tam 21.p.m., na dan moje premijere) ter pov- prašuje po Cankarju in njegovi rodbini; bila je tudi pri Mahru in mu je vse razložila (ona je vdova nekega »Garderittmeistra« in znana z Mahrom); ta pa je dobil vsled tega o meni tako slabe pojme, da me ima samo še za lumpa in lažnjivca. Njegova prvotna, od mojega »doppelgängerja« preprečena informacija se je namreč glasila zame jako ugodno. Po svojem povratku na Dunaj gre šele ta nesrečna dama do policije in izve moj naslov. Zdaj smo se spogledali! —



To je popolnoma nakratko povedano, brez vseh detajlov. Najprej sem se krohotal do solz, zdaj se mi pa vendar zdi, da je tisti človek morda v mojem imenu tudi kakšne lumparije uganjal, take namreč, ki niso več za smeh. Mahru so dame že včeraj pisale, kaj da je in kako. Jaz bi bil obvestil policijo, toda ženske (ki jih je falot najbrž jako fopal in molzel) bi se čutile neskončno kompromitirane. Tako bom reč pustil, dokler nimam škode ali sitnosti. —

Povej pa o tem Levstiku in Gaspariju; če ne poznata morda človeka, ki je bil lansko zimo v Ljubljani ter občeval z literati in umetniki; dolge, plave lasč ima, brez brk in brez brade, vedenje hohstaplersko-fino, obleko dostojno; črne, Žive oči — in ki je najbrž že precej popotoval. Jaz sem se spomnil najprej na nekega Kuklo, nato pa sem si tudi mislil, da je kak nekdanji igralec od slovenskega gledališča. 152. Na vsak način sem se namenil, da ga poiščem. Zadnje njegovo stanovanje je bilo v Monakovem, Goethestrasse. Jutri poiščem v XX. okraju njegovo ljubico, ki jo je imel (falot!) pod mojim imenom. — Kaj praviš k temu? Ali ni originalno, da si izbere pusto- lovec slovenskega literata za svojo firmo? Edino, kar še pričakujem, je, da pride v švicarskih in bavarskih listih »Steckbrief« z mojim imenom. —



Drugače ni nič novega. Z »Niobo« kar ne morem naprej — vrag vedi, kaj je to! Zdi se mi zmirom, da je moja vest preobčutljiva; sedel bom in bom pisal, pa bodi kakorkoli! Zupančič je že tukaj, pa pravi, da ne pojde v Ljubljano, dokler ne napravi vseh izpitov; slabo izgleda. Drugih »ljudi« sploh ni na Dunaju, tako da je samotarenje še najboljši delež.



Če prideš h Kesslerjevim, Te prosim, da jih lepo pozdraviš; tako tudi Cirilo in Tumovo Anico.

Najlepši pozdrav pa vama obema!

Ivan Cankar

Na Dunaju

14. jan. 908



Faksimile tega pisma še ni na voljo.