Draga gospa Ada! Lepa Ti hvala za prijazno pismo! — Že na vlaku mi je bilo žal, da sem Ti naročil tisto zaradi gospodične M. Toda nisem Ti takoj pisal, ker sem upal, da boš pozabila, ali pa da hote ne boš sporočila — ker bi se Ti zdelo prenaivno. Zdaj bodi, kakor je. Škode nima nobeden; kajti v nobenem slučaju bi več tja ne prišel. — Z »Niobo« gre počasi. Čudno je, da človek najtežje dela, kadar bi delal rad najboljše. Nekaj posebno lepega bi rad napravil, pa sem prepričan, da se mi bo vse skupaj ponesrečilo. Prvotna impulzivna ideja bo popolnoma izginila in ostala bo samo pusta doktrina. — O, kako je dolgčas na Dunaju! Celo moj kabinet mi je že tesan in pust, kaj šele ulice in ljudje! — Časih pride Jaklič k meni, da pijeva čaj; samo z njim še občujem. Z Zupančičem sem se sprl. — Prebolel sem hudo influenco, še vsa mi tiči v glavi in nogah. Danes pa mislim, da bom spet kaj delal; najboljše je sanjariti, zato da človek ne vidi ne samega sebe in ne drugih. — Kar se tistega pustolovca tiče, sem se pozneje domislil, da je morda neki Mulaček, ki se »zastopi« na take reči. Seveda je še bolj verjetno, da je tisti igralec, ki ga je omenil Dragutinovič. Rad bi navsezadnje vendarle vedel, kdo je v mojem imenu sleparil po Švici. — Kako je vama zdaj, ko sta se nadloge iznebila? Zdaj bo pač za dolgo mir. Ne verjamem, da sploh še kdaj pridem v Ljubljano; vsaj kmalu ne. Če utegneš, piši mi kaj novega in prijetnega. Sporoči pozdrave znancem in znankam. Najlepše vaju pozdravlja Ivan Cankar Na Dunaju 20. jan. 908
Faksimile tega pisma še ni na voljo.