Draga gospa Ada! Tvoje pismo me je zelo razveselilo, zato ker se tako strašno samega čutim. Piši mi bolj pogostokrat. — Oženil se ne bom, vsaj zdaj še ne. Kako bi bilo mogoče? Saj bi se samemu sebi studil. — Sploh živim zdaj ves čas kakor v nekaki omotici. Pijem in kadim veliko manj nego v Ljubljani, kvečjemu če planem z dobrim prijateljem v rotovško klet; kar pa nič hudega ni. — Kako bo z mojimi deli, ne vem; vse je začeto, dovršenega nič. Ako mi Ti pošlješ svojo reč, Ti še isti dan pošljem žalostni začetek svoje nove stvari. — Ali je zadnjič Mici zob bolel, ali kaj ji je bilo? Sporoči mi, prosim Te, tudi take reči. Saj gotovo ni bilo nič hudega. Glej, zdaj vem: zato vse drugo nikamor ne pride, ker mislim samo na tisto delo, ki jo bom z njim za zmirom ovenčal. Tako počasi in s tako opreznimi, skrbljivimi rokami vrstim to snov, kakor nisem storil še nikoli. In vendar se tega dela komaj zavedam — kakor v sanjah gre. Najvažnejša in najlepša je bila ta misel: da pripovedujem vso stvar samo nji in prav nikomur drugemu ne; tako čista in lepa, brez vseh madežev mora biti, kakor da ni uzrasla iz mojega srca, temveč iz njenih oči. Tako, kakor da sem jo nji sami razložil v izbi, ko je bil že mrak; kadar ni v duši nič zlega več in je vse mirno. Nobena beseda jo ne sme žaliti; pokazal ji bom življenje, kakor je; toda s takimi podobami in besedami, da bo vse trpljenje obžarjeno od lepote. — Rad imam to delo, ves sem v njem, ampak bojim se ga; in vem, da se mi bo roka tresla, ko bom pisal prvi stavek. Zadosti! — Kaj je naš mladi poet res šel? Rekel sem mu, da naj ne pojde! Njegovega odgovora nisem dobil; morda ga ni odposlal. Kar se tiče njegovih »plagiatov«, ne smatraj stvar za tragično. In kar Grošelj (stara baba) blebeče, ne poslušaj. Resnica je, da Levstik takrat najboljše piše, kadar ne posnema. In to je vse. Sploh Te prosim, da to premisli: če je človek le enkrat sam iz sebe napravil nekaj dobrega, tedaj je izključeno, da bi »kradel« zaradi notranje praznote. Sodi vendar njegova dela; če je kdaj iz lahkomiselnosti ali iz lenobe kaj prepisal, pa sodi tistega, od katerega je prepisal. Njemu samemu pa v takem slučaju samo ustno reci, da je ničvreden človek in velik talent. Navsezadnje pa tudi upoštevaj, da se mu še zmirom ljubi »bohemieniti«; in povej mu ob priliki, da so to že jako zastarele navade. — O Kreisovi Ti ne rečem drugega nič, nego tisto, kar sem zadnjič rekel. Če je krepak karakter, se bo izvila; če ni, bi pa itak komu drugemu v naročje planila in bilo bi isto. Ampak zdi se mi skoro, da tudi »Konkordata« vsi preveč obsojate. Bog vedi, kaj je njemu ona in kaj mu je morda bila; če nista morda zvezana tesnejše, nego samo telesno. V takih intimnih stvareh (oprosti mi v imenu Kreisove!) je težko govoriti čisto resnico in nemogoče ni, da je gospa Kreisova popolnoma nezavedno in v dobri veri pretiravala. — Na absolutno umazanost in zlobo človeka jaz sploh ne verjamem, čeprav je čifut. Treba je vzeti vse razmere, kakor so, ter v njih in z njimi gledati človeka, ne pa ga kar izluščiti ter ga pretipavati v »brezzračnem prostoru«. Na tak način bi bil vsakdo izmed nas ali falot ali angelj; navadno oboje obenem. Tudi o tem zadosti! — Z Zupančičem seveda ni bilo nič hudega. Sprla sva se v krčmi, ker sem mu očital, da je že deset let zaročen in da je njegova nevesta starikava. Po teh očitkih lahko sklepaš, kakšen sem bil. Ampak prav sem le imel. — Celo jaz, ki sem klavern do konca, mu moram energijo podpirati; on bi krvavo rabil tako prijateljico, kakor jo imam jaz v Tebi. Zdaj mu bom, Boga mi, naročil pisarja, da mu pesmi prepiše; drugače ne pridejo nikoli k Schwentnerju. In ob svoji brezvolji strada. — Jaklič, ki ga poznaš, je postal na Dunaju izboren fant. Kljub temu, da se mu naravnost strahovito godi, študira za »kšeft« in zase. Jaz ga odkritosrčno občudujem. Največja njegova čednost je, da nikoli nima časa. Tudi to me veseli, da sem jaz edini, h kateremu se še zaleti parkrat na teden. — Doživel pa sem blamažo (vse Ti moram povedati!), kakor še nikdar prej. Nekemu prijatelju Jakličevemu sem rekel: »Posodite mi tristo forintov za tri leta!« To je bil slab dovtip — ampak zadnjič prideta obadva čudaka ter mi slovesno prineseta ta denar — za tri leta! In me ponižno prosita, da naj jima posodim par kron. Jaz sem jako strmel, pa kaj bi? Obadva sta nespametna študenta — denar pa sem vzel. Ali ni to grozno »schibig«? Da me preslabo ne sodiš: dotičnik je sin zelo premožnega posestnika in ne bo mu nič hudega, tudi če plača menico. Sploh pa je »navdušen zame«, — Ampak kaj sem jaz nato storil! V trdni zavesti, da se ne poročim, sem kupil Štefki žide za sto forintov; žide in čipk; vse ostalo pa je šlo v treh dneh. »Da bo mir!« — Na, tako dela človek! — Zdaj pa konec. Že sem začel pisati, kakor da bi govoril s Teboj za mizo in s čajem pred seboj. Oprosti mi, to dolgo kolobocijo in vse te nelepe indiskretnosti; oprosti mi jih v tej zavesti, da sem vselej vesel in potolažen, kadar berem Tvoje pismo, ali pa kadar Ti pišem. Saj vem, kaj bo spet nocoj. Komaj končujem pismo, se vse povrača. Včeraj popoldne, ko je bilo gorko, mi je prišlo na misel, če ima že morda pomladno bluzo in v kakšni barvi. Ampak to je vse skupaj norost! Pošlji mi tisto; lepo pozdravi Etbina in tudi Ti bodi od srca pozdravljena! Na Dunaju Ivan Cankar 14. febr. 908
Faksimile tega pisma še ni na voljo.