Draga gospa Ada! Ne zameri mi, da Ti nisem takoj odgovoril. Začel sem delati z veseljem in skoro s strastjo; pišem roman za »Matico« in mislim, da bo dober. Sploh pa pomisli, da sem velikokrat in z ljubeznijo pri vama, tudi če Ti dolgo ne pišem. Saj je žalibog res: naj iščem v spominu še tako natanko, nazadnje mi ostaneta izmed poštenih ljudi v Ljubljani vendarle samo vidva. Hotel sem Ti takoj odgovoriti že zato, da bi Te prosil: ne reci gospodični M. nikoli ničesar o meni in tudi je ničesar ne vprašaj. Če okrevam, je dobro, če ne, pa tudi; ostane nadvse lep in plemenit spomin. Saj vem, da ravno iz najbolj grenkih dni raste bogastvo, ki nikoli ne usahne in ki je pozneje kakor cvetoča njiva. [V začetku tega odstavka je 9 vrst pisma zradiranih.] Naš publikum, naša kritika — seveda je vse skupaj umazano in ničvredno; [ Tu 7 vrst zradiranih.] Zato pa smo na svetu, da odkidamo to blato. In obadva, Etbin in jaz, bova lahko umrla v zavesti, da sva odkidala marsikatero lopato. Če se nama ob takem življenju ne godi predobro, je to naravno; ampak tolaži naju sebična zavest, da se drugim ne godi nič boljše. Etbin opravi z enim samim uvodnikom za »Prapor« več kulturnega dela, kakor bi ga z desetimi nemškimi feljtoni. [Tu poldruga vrsta zradirana.] Levstik je imel čisto prav, da se je razjezil nad mojimi »nauki«; saj bi se jaz tudi. Ne bilo bi v njem veliko ponosa, če bi se ne jezil; in v meni ne veliko pameti, če bi mu ne bil tako pisal, kakor sem storil. Da se brani »napadov« na svojo individualnost, je dobro znamenje zanj: najbrž sluti sam, kako je s to slavno individualnostjo. Drugače pa upam, da bo njegove jeze kmalu konec. Ali veš, kaj sem v soboto nameraval? Da bi se odpeljal v Ljubljano samo za en dan ali dva; že sem bil na cesti, pa sem se na vso srečo še ob pravem času spametoval. In glej, zdaj mi je žal. Morda pa se zgodi, da Ti nenadoma kmalu potrkam na duri. Takrat najbrž, ko dovršim roman. Tako sem nemiren, da se komaj še poznam; tudi v Prago sem hotel — Bog vedi po kaj. Pravkar sem dobil karto in vidim, da ste bili skupaj s Kesslerjevimi. Tisto sliko, o kateri si zadnjič omenila, bi res rad imel. Samo Ti ne smeš tega reči. Pesmi sem začel pisati. Napol smešno se mi to zdi in napol žalostno — kakor spomin iz starodavnosti. Ampak verzi so tako dobri, kakor da jih je napravil kdo drugi. Objavil jih ne bom; vsaj zdaj še ne. Kar Ti pišeš o vsakdanjih skrbeh in nadlogah, se mi zdi pretirano. Kaj nista doživela še vse drugačnih dni? Edino, kar mi je bilo zmirom hudo, je tisto nečuveno izrabljanje - Etbinove moči; kakor da bi ga zavedno in nalašč hoteli popolnoma izsesati. Saj delajo tudi drugi — ampak Etbin je že suženj, ne delavec. Jaz bi se na njegovem mestu energično uprl; kar on počne, je delo treh ljudi, ne enega. To je edino, kar mi je bilo sitno, če sem mislil o vajinem položaju. Kako bo z menoj in z mojo ženitvijo, sam ne vem. Januarja sem bil že spravil skupaj tisoč kron — pa je šlo vse po stezah minljivosti, Štefko imam rajši nego kdaj poprej — saj boš to lahko razumela! Takrat ljubi človek najbolj, kadar se v srcu čuti krivega. In kadar se boji za svojo ljubezen. — Isidor (ali se morda še spominjaš nanj?) je o božiču pisal Karlu v Sarajevo, da naj mu svetuje: ali naj ostane v semenišču, ali naj pobegne? Karl, pameten človek, mu je seveda odgovoril, da naj takoj izstopi. Isidor pa tega pisma najbrž ni dobil v roke, ker ni Karlu odtlej nič več pisal in ker se tudi nikjer drugje ne oglasi. Če je to faktum (in bojim se, da je), tedaj je to naravnost škandal! Jaz bom Isidorju sam pisal rekomandirano pismo; in rad bi poznal tistega, ki bi moja pisma odpiral. — Dovolj za danes. Odpiši mi kmalu! — Da, Cirili povej, da ne pozna niti najprimitivnejših oblik družabnega občevanja! Najlepše pozdravlja Tebe in Etbina Na Dunaju Ivan Cankar 24. febr. 908
Faksimile tega pisma še ni na voljo.