Draga gospa Ada! Tvoje pismo sem seveda dobil in sem Ti včeraj odgovoril. Rekel sem Ti že, da me vsako Tvoje pismo zelo razveseli; in če Ti je kaj do tega, da napraviš poštenemu človeku prijetno uro, mi piši velikokrat. Sinoči sva z Zupančičem krokala do jutra. Pa je bila lepa noč, ker sva hotela biti popolnoma sama. Njemu se jako slabo godi, jaz pa bom že danes, precej zdajle, zaropotal pri Schwentnerju. On ga mora rešiti, če hoče ali ne; njemu še odgovoril ni, meni pa bo moral, drugače ga obrišem okoli ušes. Še enkrat Ti na srce položim, da gospodični M. ne rečeš ničesar. Bodi vse kakorkoli. In to je: vsaka Tvoja beseda bi bila nehote in nevede podobna ponižni prošnji — klaverni prošnji! Glej, tega ne maram in sram bi me bilo do tal! — Morda je res mogoče, da pride Zupančič v Novo mesto; in res »natihem«. Ampak pred majem ne; zdaj dela izpit, hvala Bogu. Jaz sem mu delal krivico, ko sem ga zmerjal zaradi njegove »nemarnosti«. Saj sem moral vendar sam razumeti, da so bili očitki v njegovem srcu še grenkejši nego na mojem jeziku; in da to ni bila nemarnost, temveč žalostna socialna krivica. Greh je velik in strašna ničvrenost, da mora tak človek, kakor je on, mukoma skrbeti za vsakdanji kruh in da se mora celo pred tepci ponižavati. — Zgodilo se mi je včeraj popoldne nekaj jako čudnega. Povedal sem Ti, da pišem roman za »Matico«. Vse osebe sem (seveda) že imel — pa preobrnem stvar; in, dovoli mi ta ponos, nihče še ni tako predstavil svojih figur, kakor sem jaz zdaj narisal Mici in Ani. Ves roman je dobil nenadoma drugo lice in pišem ga zdaj z vročo krvjo. Ako že imata pomladne bluze, mi to sporoči; in kakšne da so. Tržaški »Delavski list« bi rad urednika. Plačali bi mu 60 fl. mesečno. Jaz sem rekel, da nastopim, če mi plačajo 80 fl. In mislim, da bi napravil dober list. Najbrž pa ne bo nič iz tega, Odpiši mi torej kmalu, prosim! In Etbina prav lepo pozdravi in vse druge prijatelje. Tebi pa najlepši pozdrav! Na Dunaju Ivan Cankar 2 5. febr. 908 15
Faksimile tega pisma še ni na voljo.