Draga gospa Ada! Še čisto negotovo je, kedaj da pridem. Morda prav kmalu — morda sploh ne. V popolni negotovosti živim in sem večji del sam kriv, da je tako, kakor bi ne smelo biti. Največ sem zakrivil s tem, da nisem delal redno in po vesti, temveč da sem začel vse mogoče stvari ter nobene dovršil. In če reč prekinem, rabim dolgo časa, da začutim spet nekaj veselja do nje. Tako ne sme biti več! Rad bi prišel doli že zato, da bi se spet nekoliko »premaknil«; zdaj sem kakor klada — sram me je naravnost! In dolgčas je tukaj, da se Bogu usmili; če bi še svojih misli in sanj človek ne imel, bi segnil, kakor krompir v močvirju! In toliko jeze: Duse je bila tukaj, Despres je bila, zdaj je Mounet-Sully — ničesar nisem videl! Če to ni žalost! Tolaži me, da je vam tam doli tudi dolgčas, morda še bolj. Jaz imam vsaj ta blagor v svoji naturi, da si mislim zmirom: bo že »drugače«, jutri ali pojutrišnjem. S takim otročjim upanjem si ohrani človek vsaj nekoliko mladosti in življenja. — Predno pridem, moram neko stvar dovršiti. Rad bi jo namreč predaval, predno pride v knjigo in na oder. Najlepše bi še bilo, če bi se pri Tebi zbrala majhna poštena družba; to bi bil jako spodoben »jour«. O tem še pišem, kadar bom natanko vedel, kedaj da pridem. Etbin naj mi sporoči, kako da je s tisto stvarjo v Trstu. če je misliti nanjo v doglednem času ali ne; zato da se bom vedel ravnati. Morda je bila vse le prazna govorica, ampak jaz bi vendarle rad vedel, kaj je na stvari. — Tudi zaradi tega bi rad kmalu prišel doli, da zaprečim neki literarni škandal, ki bi bil za vse udeležence zelo neestetičen. Več Ti povem, kadar se prikažem. Če veš kaj novic od ljubljanskih znancev in prijateljev, mi jih sporoči. Veliko pač ne bo! Prav lepo pozdravlja Tebe in Etbina Na Dunaju Ivan Cankar 22. apr. 1908
Faksimile tega pisma še ni na voljo.