Velec. gospodična urednica! —Pošiljam Vam po dolgem času zopet par stvarí. Gledé »literarnega pisma« Vas prosim: natisnite ga če mogoče še v tej številki. Morda bo tudi ena od priloženih črtic našla prostora; — ali s temi se nič ne mudí. —In oprostite, da Vam pišem o honorarju: izvolite mi, ako je le kakó mogoče, nakazati še ža teden 15 1l (30 K). Če bo treba, napišem na tá račun še dvoje ali troje kratkih stvari za poznejši čas. Mudí se mi namreč zategadelj, ker bi rad v ponedeljek v Ljubljano, da prisostvujem 15. t. m. vprizoritvi svoje drame. Pri premijčri namreč nisem bil. — Uverjen sem, da mi upravništvo vstreže. —V svoji novi komediji sem jako rezko opísal razmere v našem javnem življenju, posebno ljubljanskem. Lahko se zgodí, da se zamerim globoko na vseh straneh. Tem bolje. —Kar so počeli z Zofko naši »liberalni« in klerikalni listi, je že prenesramno. Govékar se je v tem slučaju pokazal v jako čudni luči. —Te dni Vam pošlje, — če Vam že ni poslal — g. Mazi neko stvar o gledališču. Mislim, da je napisal nekaj pametnega; — on je nekak »oficiosus« direkcije, katera pa z ljubljanskim časopisjem ne stoji posebno dobro; — ni čudno! —S pozdravomudani Vam3. IX. 900. Ivan CankarDunaj, XVI. Lindauerg. 26. II. 19.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.