Velecenjena gospodična! —»Grozno res je!« — Vaše otožno pismo me je razžalostilo zategadelj, ker si nikakor nisem mislil, da ima »Slovenka« tako malo podpore; naši ljudje res niti tega niso vredni, kar imajo! — Ne zamerite pa mi nikar, da sem položaj »Slovenke« preoptimistično sodil in da sem Vasvsled tega nadlegoval na tak silovit način! Seveda si lahko predstavljate, da mi mladi pisatelji težko pišemo zastonj. Posebno pri meni je vrag, ker sem v ljubljanskih »krogih« nepriljubljen, dasi bi me stalo samo nekaj komplimentov in koncesijic — in bi se reči nekoliko spremenile. »Narod« mi je pisal, da bi zaslužil pri njem »prav lahko« kakih 20 fl. na mesec, toda — »friss Vogel oder stirb!« — Take so stvari. — No kljub temu jaz za sedaj še ne mislim niti komplimentov delati, ker jih ne znam, a še manj me je volja zaradi slabih honorarjev stradati. Kaj še! — Bo že kako! — Imam opravka pri enem najneumnejših časopisov na svetu, — ostudno! Ali vendarle, — slamica je slamica in dokler ni veje, je slamica dobra. —Žalite me, da niste sprejeli tiste črtice, ki ste jo bili že namenili za to številko. Če bo »Slovenka« še izhajala in če bo taka, kakor je zdaj, ji ostanem zvest sotrudnik. Ako Vam ugaja, natisnite, prosim, kar imate mojega; kar sem Vam že obljubil, Vam pošljem gotovo. Če pišejo drugi brez nagrade, bi bilo čudno, zakaj bi ne pisal jaz. —V Ljubljano pridem najbrž šele k premijeri moje komedije. Da bi vedeli, kakšne sitnosti sem moral premagati, predno sem spravil to svoje najboljše delo v varno pristanišče! No, — zdaj že pišejo uloge in Schwentner jo misli izdati v dostojni obliki že jeseni. Dobro je, da nimam prijateljev; — ko bi jih imel, bi jih izgubil s to komedijo gotovo. Takó ima res vsaka reč nekaj dobrega na sebi in človek se uči spoštovati Emersonov nauk o »izjednačenjih«. —Bog Vas živi! Iskrene čestitke Vam in g. Klemenčiču!Udani VamIvan Cankar17. IX. 900.5 fl. sem ravnokar prejel — hvala lepa! —
Faksimile tega pisma še ni na voljo.