Velecenjena gospá!Prejel sem Vaše pismo s poslanim in se Vam zahvaljujem.Če bi mi poslali številke »Kola«, ki bi me interesirale, bi mi napravili res veliko veselje.Za honorar, ki ste mi ga poslali, Vam pošljem kmalu še kaj.Poleti pridem vsekakor dol v domovino, Ljubljane pa se bom najbrž ognil.Seznanil sem se letos z nekaterimi talentiranimi mladimi ljudmi — slikarji in kiparji. Čez deset let bomo imeli umetnikov na kupe. Zanimivo je, da so skoro sami Štajerci. Žive seveda slabo.Zunaj dežuje, da je strah in dolgčas je neizmerno.Zdaj pišem nov roman za »Matico«. Popje, ki sedé v odboru, so čudovito tolerantni — vsaj nasproti meni. Doslej mi niso še odjedli niti vejice. Samó v zadnji povesti — ki jo boste kmalu brali — so želeli, da bi se kipar ukvarjal s kakšnim drugim, ne s Kettejevim spomenikom; Kette da je »premlad«. O Ljubljana!Pesmi, ki izidejo kmalu po praznikih, in dramo, ki izide menda v maju, Vam pošlje Schwentner.Dr. Mrharjevo ironijo sem seveda razumel in sem se dobro zabaval. Nekdó pa je prišel k meni in je zahteval, da tožim Mrharja in Vas. Jaz sem rekel, da bom, in je bil potolažen in je šel: — človek, ki je bil nekoč pesnik in ki piše zdaj podlistke o — Bocklinu in Segantiniju. Ubogi Bocklin!Z, odličnim spoštovanjem in pozdravomVam in g. soproguIvan Cankar.Na Dunaju28. III. 1902.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.