Ljubljana 21. 6. 1926Draga prijateljica,hvala Ti lepa za podpis; mislil sem, da se je zgubil pa sem se večkrat spomnil nanj – nekaj takih skic bo zaključilo II. Del »Knjige spominov«. Veseli me, da se tu in tam oglasiš v »Jutru«. Posebno o g. Vodniku je bilo treba povedati resnico. Zasledoval sem njegov boj v J. Nj. To je bilo sijajno. Njegova knjiga »Zgodovina srbohrv. književnosti« za šole je vzorna. Grozno je pomisliti na vse, kar se zdaj godi pri nas. Jaz sem bil letos zelo zaposlen o šoli, sem učil na liceji in preparandiji tako da sem le malo prišel do svojega dela. Od spomladi sem olehen in ves zanič. Mislil sem se ženiti, pa zdaj sam ne vem, kaj bi, če ne bom zdrav. Najbrže grem v Prago – potem pa k morju kam tja doli k Dubrovniku. Med tem bo morda kaj boljše. To letošnje vreme je uničujoče za občutljivejše ljudi. Šola tudi utrudi, posebno na koncu leta. Uspehe sem imel pa prav lepe. To je še edino zadoščenje. Naravno je, da okoli mene vse literari, v III. v IV. v VII. reks. gim. So prav talentirane punce in jaz govorim o Turnograjski o Tebi itd. in vse se giblje. To je prijetno – že interes je veliko vreden. Jaz sam sem zelo srečen v tem svetu, ki mi nadomestuje vse drugo. Tudi moja zaročenka je moja bivša učenka, zelo pametna in inteligentna – samo ko bi bil jaz bolj zdrav. Vodnikovo družbo smo spravili na 10.000. To je lepo število. Koledar ureja dr. Debeljak, le napiši kaj, je še čas – samo beletrije so rekli – ne bo v (Koledarju) Pratiki pa daj tako svojega. Saj znaš. Pošlji kar na V. Družbo, ker mene ne bo tu. Mislim, da se bomo postavili. Jaz imam toliko načrtov še – pa jih bolj sanjam nego izvršujem. Saj veš, kako je. Najlepšega človek nikoli ne napiše – si rekla enkrat – pa je res. Ali se pa ne zave, kedaj. Slišal sem, da si tudi ti bolehna in ti želim prijetnega počitka in zdravja kje ob našem morju. Tvoj I. Lah
Faksimile tega pisma še ni na voljo.