Zagreb, 13. 2. 1911Dragi prijatelj!Zdenka Markovičeva je bila pri meni – zahvali se mi, da ti delam tako reklamo pri Hrvaticah! – zdihovala je, da nima rokopisov in da ji Ti tudi nisi poslal ničesar. – Šla sem iskat v nered moje pisalne mize in našla sem srečno »Mi«. Ne bodi hud, dala sem ji maunskript, prevela ga bo lepo in jaz ji bom pomagala. – Pripovedovala mi je, da se ogrevaš za skupen slov. hrv. ženski list. Idealen dečko si še zmeraj. – Težko, če bi šlo. »Domače ognjišče« je krotek organ naših hrv. učiteljic za kakšno moderno revijo pa ni tu tal. – Kaj češ, samo kompromisovstvo na vse strani. Bojazen pred vlado in pred javnim mnenjem. – To vse ubija.Rokopis »Mi« dobiš nazaj. To mi je morala obljubiti Zdenka. Jaz jo imam zelo rada. Fletna je in idealna – àla naš Ilešič, kterega sploh strašno obožava. Revoltirala pa ne bo nikoli. – Sploh pa ni vsak človek zato. In končno vpraša se, če so žrtve sploh v kakem razmerju z uspehi – vsaj moralnimi – pri puntariji na naših jugoslovanskih tleh?! –Kaj pa delaš? – Piši kaj in nikar se ne jezi na mojo zanikernostIn pozdravljam Te lepo! Zofka Jelovšek
Faksimile tega pisma še ni na voljo.