ID
1529
Pošiljatelj Fran Govekar
Prejemnik Ivan Cankar
Poslano iz Dunaj
Poslano v
Datum 15.06.1896

Dragi g. Cankar!



Dasi se črez nekaj dní že vidiva, odgovarjam Vám vendar-le, ker se mi zdi, da morem povedati marsikaj v pismu, o čemer je govoriti težko. — Lepa vam hvala za navduševalne besede; prav potreben sem jih. Ne morda iz nedostatka samozavesti — oj, ta je velíka, bajè celó prešerna! — nego radi moje zapuščenosti v tej milijone obsezajoči metropoli. Vi ne veste, kako sem sam

— brez pravih, iskrenih somišljenikov! Vedno sem v veliki družbi, saj si brez domišljevanja s pravico laskam, da zrelejši in izomikanejši kolegi celó intenzivno iščejo moje družbe, da vodim debate in diskusije o tem in onem, — a nesebičnega prijatelja mej vsemi temi nimam. Uverjen sem, da pazijo na vsak moj gibljaj, da si zapomnijo vsako mojo besedico, da jo potem razširijo

in izrabijo v škodo — meni. Neka slast, nekak užitek jim je poniževati, grditi, smešiti, blatiti me, seveda najraje in absentia. In vsi so jednaki. Tudi moji — »pobratimi« ... Ej, kako se jim svetijo oči, če so zasledili z muko in z lupo kak madežek, kak pogrešek, kako nepopolnost na meni, na mojih spisih! Sama sreča jih je! In pri tem imajo ali strašno duhovite, učene, ali pa sila sladke, prijazne obraze, da se mi zdi, kot bi rekli: Oj prijatelj, dovoli, da Ti pljunem v obraz! —



Kakor vem, da rodi vsak vspeh zavist, — kakor mi je znano, da se godi vsakemu literatu, ki je vsaj II. vrste, tako, kot meni, bolí me to vendar-le. Včasih se kar bojim družbe, ki me prve pol ure povzdiguje do neba samo zato, da me more na to tem brutalnejše poniževati v temo ...



Izvestno ste bili često i Vi sami v sličnih situvacijah. Nò, jaz sem permanentno v »obsednem stanji«. Dve armadi si stojita vedno nasproti: dunajsko velikošolstvo in — jaz ... In zakaj? Ker sem mej vsemi temi duhoviteži — jedini, ki kaj dela; jedini, o katerem se je govorilo in pisalo s — priznanjem.



Zato si tako zelo želim domov, kjer imam vsaj nekaj iskrenih ljudij, ki me razumejo, ki z menoj sočustvujejo.



Verujte mi, da nisem še ni minuto dvomil o svoji sposobnosti! Ne mislite tudi nikar, da sem nervozen, če me kdo kritikuje! O ne. Kritike sem vedno vesel, saj se želim popolniti, učiti. — A zlobnost, kritikasterstvo in tiho ruvanje ... to so orožja, katerih se bojim. Da je odbijem, mi pa treba takih besedi, kakoršne ste mi pisali Vi. Lepa Vam hvala! — Govékar se povsem zaveda, da ima od narave lep dar, katerega more porabiti v čast slovenskega leposlovja; nò, od narave pa je dobil tudi tako slabe živce, da mora biti — egoist. »Dulce et decorum est pro patria mori ... Vivere pro patria, dulcius esse puto.« To je moja misel. Primum ego! Sreča moje obitelji mi je prva dolžnost v bližnji bodočnosti. (Domovina pa naj mesto mene angažuje moje — sladke prijatelje!) —



Vraga, kaj Vam vse pišem! Čudim se, da sem napram Vam odkritosrčen, dasi sva še prav »mlada« znanca. Nò, zaupam Vam povsem, saj me odlikujete tudi sami z velikim zaupanjem.



Odgovarjaje Vam na nekatere opazke, tičoče se »V krvi«, morem reči samo: spis v »Zvonu« je pav, kateremu so populili najlepša peresa. Bežek je polovičar. Spočetka je bil radikalen, anarhist ... nò, sedaj bo kmalu konservativec, ki (glasno) opozicijonalno kričé — igra ulogo Hofratha. Mož je nekak Zwitter. Menda se bojí tudi za tistih 30 fl., katere dobiva mesečno za redakcijo. Brr! — Baš letos čutim po vseh kosteh, kako nam je potreba neodvisnega in zares modernega lista. »Zvon« pa je kameleon, ki »igra« v vseh barvah. Govékar — Pavlina in Márica! — Cankar — Kette — Resman, Carmen! —



To je zares list brez programa in — prepričanja.



Ali ste čitali nekrolog o tistem nadvojvodí??!! ----- To je — bizantinizem in servilizem, kakoršnega poznajo samo — Slovenci! — Gledé zgodov. romana, katerega sem se namenil pisati, ko bom že zdravnik, Vam povsem pritegnem. Sam sem mislil tako. Snov mu je izza l. 1809—1814. Osebe: Vodník, Coiz, J. Japelj, maršal M.-t i. dr. v ozadje Napoleon I. in kot polit. rdeča nit: ideja zjedinj. Slovenije (»Ilirija«).



Za to mi treba še mnogo mnogo študij. Več ustmeno.



Gledé Medvedove izjave o »glavni ideji« se pomeniva več.



Kaj naj Vam rečem gledé Vašega debuta z gdč. Jelico?! Ali naj Vam »kondolujem« — ali - - - »gratulujem«??? Oboje menda. Svaril sem Vas dovelj, a kot pesnik menda morate biti — o usoda! — »nesrečen«. Vidite, jaz pa sem imel z »babnicami« vedno srečo. Za to pa nisem — »poeta« menda ...!! —



Prav razveselila pa me je novica, da ste zopet maturant. Bravo! To je pametna misel. O, kake načrte imam za drugo leto na Dunaji!! —



Oprostite mi v naglici skrpucano pismo! Pred odhodom imam mnogo dela.



Pozdrav vrlemu Ketteju!



Zdravi!



Vaš

Fr.Govékar

15./6. 96

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.