Zagreb 6. 2. 1920Dragi prijatelj! – Prav posebno se Ti zahvaljujem za poslani članek. Menda bo ja kmalu končala tipografska stavka pa bomo zopet začeli s polno paro delati. – Jaz sem zdaj zelo zadovoljna. Našla sem krog ljudi, ki mi daje mnogo duševnega užitka. Posestrila sem se z nekim Srbom ki je naravnost blagorodna natura in meni duševno kar neverjetno blizu in soroden, – v resnici pravi brat. – Pripravljam se, da napišem dramo in roman. Zato najbrž ne pojdem v Prago, ker se nahajam v periodi najintenzivnejšega duševnega življenja in staranja. Iti v Prago bi značilo vse prekiniti, razdrobiti dojme in ne vem, če bi še kdaj mogla začeti delati znova. – – Ti pojdeš, kakor čujem, čisto gotovo. Pozdravi mi od srca vse moje znance. Prosim Te da poiščeš Zdenko Haskovo Slezska 23 in mojo Vlado Slezska 58 (u pi. Tumliřove.) Pozdravi jih in razloži jim mojo duševno dipozicijo. Tudi se bojim zaradi mojega revmatizma. Početkom marca je v Pragi še velika zima in to bi bila lepa stvar, da tam obležim. – Zakaj nisi prišel v Zagreb na kongres? To Ti še zdaj zameram. Srce Te vleče v Prago, razumem, in spomin! Ampak glej, naša domovina je zdaj Jugoslavija in vsako potovanje po nji nas zbližuje. – Pozdravljam Te prav lepo in kadar utegneš, piši! – Juraju si všeč in mi je rekel naj Te enkrat za vselej pozdravljam v njegovo ime v vsakem pismu. Pozdravi vse vaše. Jaz sem tu naredila organizacijo demokratkinj, šlo bo; ampak to delo v organizacijah me duševno preveč drobi. Zdaj bom izročila stvar v druge roke, jaz nisem za ta posel rojena in ga uzvršujem le iz čuta dolžnosti. – Prav lep pozdrav! ZofkaPozdravi vse vaše!To je stari Zagreb.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.