Zagreb, 29. 3. 1920Dragi prijatelj! – Oprosti, da Ti šele danes odgovarjam. – Komaj sem prišla domov, mi je Mirica obolela. Imela je tudi influenco 40° vročine. Lahko si misliš, kako sem bila v skrbeh. – To me je popolnoma izmučilo. – – Jutri pojdem v »Corso«. Naprosila bom par naših mlajših ljudi, da vzamejo stvar v roke in poizvedo za naslov dotične Ljubice in njenega očeta. – Prav rada Ti to storim, samo mi odpusti, da nisem takoj. Ampak, kaj ne, saj razumeš, kako me je po vsem tem prej, strla Mirina bolezen. – Tukaj smo v pripravah za II. sestanek jugosl. žen. Stvar ni bila – zaradi strahovitih poštnih neprilik – za domene dobro aranžirana. Srbkinje so vseeno prišle. Čakal jih ni nihče, ampak zaradi tega niso bile niti najmanj užaljene. – Ljubljančanke smo pa čakali in celo večerjo priredili za njih – ali one niso prišle takrat, kakor so se najavile. One so bile zaradi tega grozno razžaljene. Namesto, da poiščejo ktero od nas, so se oprijele gospa okrog »Hrvatske Zajednice« - in Tavčarjeva je dala celo interview v skrajno konzeroativno »Narodno Djelo,« interview, ki je žaljiv i za belgradski kongres i za nas druge. Odgovorila bom v »Jugoslaviji.« – Ena od teh delegatkinj je bila naravnost impertinentna. Ker je stvar prišla v javnost, – ne našom krivnjom naj jim bo; tudi to bom pripečatila. – Ampak to je grozno kakšne so te Ljubljančanke, kako malenkostne! – Opozarjam Te torej na svoj članek v »Jugoslaviji.«Lep pozdrav Tebi, Ivanki, Olgi. Lipoldu in vsem našim slovenskim Mariborčanom! Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.