Zagreb, 3. 9. 1920Dragi prijatelj! – »Jugosl. Žena« prestane izhajati. Da pa tisti naročniki, ki so plačali naročnino za celo leto ne bodo prikrajšani – ni jih niti 250! – je tiskarna sklenila, da izda »Almanah jugosl. žena.« Jaz bom gledala, da bo stvar zanimiva. Poiskala sem v starih letnikih »Slovenko« »Zvona«, »Slovana« nekaj pesmic naših pesnikinj, ki so prav fletne. Tako bom postopala tudi z drugimi. Če ni novih stvarij, naj bodo pa stare, saj jih današnja generacija prav nič ne pozna. – Daj mi no kaj piši! – Za Boga kakšno je to našo jedinstvo?! V Ljubljani ne dobiš hrvaške in srpske knjige, v Zagrebu ne slovenske! Saj je to sramota! – Daj no reci »Založbi« da pošlje svoje knjige »Jugoslovenski znanstveni knjižari« (prej Breyer) v Zagreb; saj bi človek večkrat kaj kupil, ko pa niti dobi ne. – Kaj pa »Slovenska Matica« misli? Bo izdala kaj knjig ali ne bo? – Saj je stagnacija, kakor v najhujši temi po ilirski dobi! – Veš kaj se mi je zgodilo pri Šventnerju? – Jaz: »Dajte mi vse novejše slov. knjige.« - Gospa Š.: »Tukaj so.« (Daje same prevode.) – Jaz: »Prevodov nečem; originale dajte.« - Gospa: »Saj ni nič izšlo.« - Jaz: »Pa vendar: od Pugelja in Župančiča; dajte vsaj te dve knjigi.« - Gospa Š.: »Aha, to je »založba«; nimamo jih.« - Jaz: »Kaj pa Vaš gospod soprog, kaj ne misli nič izdajati? Originalnega, slovenskega? Saj še se mu izplača izdajati prevode, bi se mu tudi slov. originali izplačali.« - Gospa Š.: »Ko pa naši pisatelji nič ne pišejo.« - Jaz: »Zakaj ne?« - Gospa Š.: »Ko nas pa Srbi tako potlačujejo!« - Jaz: ?!? Moj obraz si lahko predstaviš! Šla sem na pošto in telegrafirala domu, da pridem še tisti dan (v soboto), čeravno sem mislila ostati do pondeljka. Da. Da ne pozabim. Potrebujem od Turnograjske in Lujze Pesjakove kakšno malenkost: pesmico, ali kakšen drug tak drobiž. Doli kratka notica: izšlo tega in tega leta, tam in tam. – Od Pavline Pajkove bom prepisala par aforizmov o ljubezni in prijateljstvu, če dobim stare »Ljublj. Zvone« v knjižnici. Če ne bom tudi za njo prosila, da mi Ti narediš. – Da, slišiš: Kdo je Alojzij Gradnik? – Njegova »Pisma« v »Padajočih zvezdah« so prekrasna. – Pripravljam se, da napišem novo knjigo »Žensko prijateljstvo« ali »Mladi dami« - ali »Zdenka«. – Brskala sem po starih pismih in prečitala še enkrat vsa Cankarjeva pisma. Tragična so. – Meni se zdi, da smo sploh vsi naši jugosl. literatje tragični. Posebno pa še slovenski. – Prav lep pozdrav! In piši! – Pozdravi tudi dr. Krivča in pošlji mi njegov naslov. – In še enkrat – piši! – V Ljubljani je tak zrak, da postane človek žalosten do smrti. Še enkrat lep pozdrav! Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.