Zagreb, 23. 3. 1922 Dragi prijatelj! – Najlepša hvala za Tvojo »Noč na Hmeljniku«, mi je prav všeč. – Jaz živim kakor puščavnik, še v gledišče le redkokdaj. – Večkrat sem bolna, pa ležim po 10 – 20 dni in čitam lepe knjige. In ne pogrešam mnogo ljudi. Imam eno mlado profesorico, pravo, gorečo Jugoslovenko, - Ta je moja edina prava prijateljica v Zagrebu. V pondeljek pride v Ljubljano z ono amerikanko, ki propagira idejo »Rdečega križa med otroci. Maša ima ravno zdaj zopet napad malarije, ki jo je prinesla lani iz Baške. Mira je imela španjolsko, Juraj pa že od oktobra laborira s svojo staro historijo na pljučih. Vsak dan temperature a dela kakor blazen po 16 ur na dan – petek svetek vseeno, brez oddiha. Če mu prigovarjam, pravi: Na fronti smo! – In je res – na fronti je za jugoslovansko stvar. Pošiljam Ti »Sukob.« - To je početek mojega novega literarnega delovanja. Pripomnim, da je stvarca napisana početkom januarja, torej pred blokaškim memorandimomu. Pod istim pseudonimom izdam veliko nacijonalno dramo. Upam da že za Velikonoč izide. Pošiljam Ti jo. »Sukob« sem poslala tudi Govekarju. Rada bi, da bi ga dali na ljubljanskem gledišču. Stvar je vzeta iz življenja in posebno tisti dobrovoljec je v Italiji vse do pike tako doživel, kakor je v aktovki. Tudi ona žena je resnica. Soproga enega od Radičevcev je pred tremi leti pred menoj jokala, da se boji, da je »izdajnički kruh.« - Vzela sem pseudonim, ker se mi neče, da me pljujejo po blokaških listih. Imam načrte kar za tri drame – razen one, ki je že v tisku. Eno sem že začela in upam da jo napišem do Velike noči. Potem bom z letošnjo zimo zadovoljna. – Hočem pa napisati deset dram predno umrjem (razun jednodejank, teh ne štejem.) Nič drugega ne bom več pisala kakor same drame. Zdi se mi, da sem še le zdaj našla svojo zdravo pot. – Da, čuj! Kaj »Vesna« še izhaja? Jaz bi ji poslala (naravno pod pseudonimom dramsko sliko iz moje drame, ki je v tisku. Slovenska stvar – ali pa prvi čin svoje nove drame, ki jo zdaj pišem in ki je kakor nalašč za ženski list. – – Piši mi, prosim Te, takoj. – Povem po pravici: potrebujem denarja. Pošten politik je revež. Tu v Zagrebu poje reprezentacija več, kakor iznaša cela plača. Spomlad je tu, treba mi obleke, klobuka, čevljev etsetera – Lahko napišeš karto radi »Vesne«, da bo prej; poznejše kdo ve, če bom imela kaj časa. – Bog Te živi! Čuvaj se! Nikar ne lumpaj!Škoda te je! Lep pozdrav! ZofkaNB: Ali bi morala »Sukob« poslati direktno gledišču?
Faksimile tega pisma še ni na voljo.