Ljubi stariši!Par dni je kar sem Vam pisal, a že se bojim, da ne bodete skrbeli kako se mi godi. V četrtek t.j. 30. t. m. sva prijadrala iz Odese - iz Rusije zopet v Rumunijo – v Galati.Tema je bilo ko sva prišla v mesto. Rumunskega denarja nisva imela – kam naj se deneva. Prideva do neke hiše in uprašam po rumunsko: Unde jeste una berezija per dormire (Kje je kaka gostila da bi dobila prenočišče). Dotična ženska me pogleda in pravi: Jen nuštju rumaneste! (ne razumem rumunskega) nato jo uprašam po francozko – tudi ni razumela. Uprašam jo nemško! Bila je Ogerka, a govorila je dobro nemški. Potem smo govorili – prišel je njen mož in usmila sva se jim. Vzela sta naju pod streho. Ko pridemo v sobo, sva povedala kaj sva in odkod – takoj sva dobila večerjo in vina. Pozno v noč smo se razgovarjali!Drug dan sva šla na konzulat. Tu sva dobila prosto vožnjo do Dunaja in vsak 3 franke (lei) denarja. Ladija gre pa šele jutri t.j. 2. t. m. proti Dunaju, torej moreva 3 dni čakat v Galateu. Preskrbljena sva – gospod nama je rekel, da ostaneva lahko pri njemu te 3 dni. Hrano imava dobro, zapravila ne bova nič denarja te dni.Peljala se ne bova do Dunaja, četudi imava prosto vožnjo, ker greva rajše še v Bolgarijo in Serbijo. Peljala se bova po ladiji le do Belgrada.Mislim, da bova 15. t. m. že doma. Iz Rusije bi Vam imel veliko povedat! Prehodila sva stepe – po cel dan nikjer vode dobila le solnce pripekalo, da bi se človek kmalu stopil. V Odesi je grozna draginja. Če se če človek najesti mora dati najmanj 2 gl (sedaj naju je poklicala gospa jesti – poldan je. Tako se še doma nisem nikdar najedel kakor tu – izvrstno kosilo – komaj diham! Tako dobrih ljudi nisva na vsem potovanju dobila kakor tu) našega denarja. Po kmetih se že dobi, a neradi dajo, če le morejo zaprejo pred nosom vrata. Če pa kaj dajo, ne vzamejo nikakega plačila – je pač taka navada. Vode nisem pil dobre kar sem iz Austrije. Voda je gorka in umazana: če ne bi imela citronensäure sabo bi lahko še kako bolezen dobila – a tako je to izključeno!Včeraj sva se kopala v Bratisch-See to je pol ure od Galara. Voda v tem jezeru je zelo gorka, ker jezero, četudi je zelo veliko (glejte na atlas) bi lahko prebredel. Šel sem več kot pol ure naravnost proti sredini jezera, a voda mi še ni segala do pasa.Najbolj krasno je v mraku pri tem jezeru. V mraku priženejo živino pit. Priženejo več čred. Štela sva eno teh čred in naštela čez 500 krav! Živina je namreč razdeljena – voli posebej, krave, ovce, prašiči zopet posebej.Močvirnih ptic je toliko, da kar mrgoli! Štorklje, žerjavi, čaplje, bobnarice in druge. Človeka se nič ne boje, prišel sem četi štorkelj na 30 korakov blizu, le žerjavi so bolj boječi.Solnce je krasno kadar zahaja, čisto rdeča kroglja se počasi pomika do horizonta. Kaj takega se pri nas ne vidi. Tu je ravnina na vse štiri strani, koliko daleč oko nese. Najbolj krasno pa sem videl solnce vzhajati in zahajati na Črnem morju! Tega pa ne morem popisati!!Iz Rusije bi še ne bila prišla, a dalje nisva mogla iti, ker ljudje so naprej od tam, kjer sva bila, zelo zlobni in kdo če potovati naprej, mora vzeti vojaško stražo – to pa stane denarja.Drugič nama je pa tudi austrijski konzul svetoval naj zapustiva Rusijo kakor hitro moreva, ker v Odesi vse štrajka. Na tisoče delavcev ne dela. Delavci v pristanišču vsi štrajkajo. Vlada je dala mornarje, da spravljajo delo v luki. Tramvaj štrajka, policija štrajka in bati se je, da se tudi vojaštvo vzdigne. V špinfabriki štrajka 20.000 delavcev! Videla sva, da je najbolje, da jo odpihava, ker sicer naju še čez mejo ne bi pustili. Sedaj se torej že pomikava domu.Ne vem, če bom imel priliko še kako pismo pisati – tu sem komod kakor doma, v sobici sedim in pišem, nikdo me ne moti. Ne vem, če dobim še tako priliko!Če mi takoj kaj pišete, dobim pismo, ampak takoj! Pišite mi v Semlin ob Savi. Če mi takoj ne odpišete, ne bom dobil pisma, ker bom iz Semlina že odšel!Pozdrave in poljube pošilja vsemiz tujineVaš Josip1.8.03 ob 12 ½ popol
Faksimile tega pisma še ni na voljo.