Preljubi oče!Narava se oživlja, drevje že brsti – bljiža se pomlad. Par dni pred začetkom pomladi pa praznujete Vi svoj god.Velepomembni dan je to za Vas, kakor je za vsacega godovni dan. Ta dan sicer ni nič drugačen kakor drugi dnevi leta, vendar kar časa stoji rimsko-katoliška cerkev, je navada, da vsak svoj god, kolikor je pač mogoče, praznuje. Tudi pri nas je ta navada in vem, da bodete Vi, kakor tudi vsi domači, ta dan praznovali. Zelo rad bi bil tudi jaz v Vaši sredi, da bi praznoval Vaš in obenem tudi svoj god.Ker pa je to nemogoče, pošiljam va iz tujine najsrčnejše čestitke k Vašemu godu. Želim Vam karkoli si sami poželite; zdravje in veselo življenje brez umornih viharjev, ki podkopujejo ono pri človeku, kar črv pri rastlini.Ko pa prijadra Vaš čolni življenja, čez morje življenja, buti ob pečino in se razbije, naj vzplava Vaš duh, kakor je vzfrfotal ta metulj, ki vam ga pošiljam, v oni nedosegljivi kraj, v one sfere, kojih obseg in kraj naš razum ne more razumeti, temveč jih umi samo imenovati – nebesa.Ko bodete sedeli pri mizi in Vam bodo drugi napivali, spomnite se tudi mene in mislite si, da praznujem jaz svoj god v mislih. V mislih bom namreč tudi jaz v Vaši sredi in napival bom Vam – napival seveda v mislih, ker v resnici bom sedel pred litrom – vode. –Še enkrat vam kličem, Bog Vas živi še na mnoga leta!Vaš hvaležniJosipPraga, 17. 3. 05
Faksimile tega pisma še ni na voljo.