Predraga Julija!Mislim, da me smatraš že kot mrtvega, ker nisem že toliko časa nič pisal. Že davno sem mislil odgovoriti na Tvoje ljubo mi pisemce, toda skoro ne vem vzrokov, zakaj Ti nisem- Najbolj me je seveda razveselilo poročilo, da je tožba končana, to mi mendar ni treba posebno poudarjati! Vendar enkrat konec! Ali je pa tudi res, kar je brzojavil Dr Majaron? Dolgo že nisem pisal, a tudi danes bi mi zadostovala razglednica, da bi pisal to, kar naj bi se prebralo pred »celo našo hišo«. S tem hočem reči, da bi Ti večkrat kaj več pisal, ko bi pisal samo Tebi, ko bi bila samo Ti!Toda to je pri nas, – pri Tebi nemogoče! Že kar vidim, koliko jih stoji poleg Tebe in Ti bereš to pismo kakor birič pred cerkvijo svoje akte. Vsi se čudijo in Ti gledaš kar debelo in bereš dalje. Konec pisma se bo sklepalo, kaj me je navedlo do takega pisanja. Vse mogoče se bo navodlo! Zdi se mi, da čujem glasove: pijan je bil, ker drugače bi ne pisal toliko, navada njegova ni, v pijanosti pa človek vse naredi – drugi glas bi se tudi rad oglasil, jezik mu miglja, misli si svoje in – molči! Tretji pravi, denarja potrebuje, pa tako piše, saj tako drugače ne piše, kakor kadar piše po denar! Te in še več drugih glasov čujem, ki vsak svojo modro besedo reče.Vsak pove kaj drugega, le v sklepu so edini vsi! Sklep tega zborovanja se glasi: Julka, piši mu, da boš samo Ti brala to kar Ti piše, bomo vsaj videli, kaj Ti bo vse povedal, saj ne bo vedel, da vsi vemo! – –Kaj naj torej naredim; ali naj Ti pišem samo kakšno vreme imamo in pa moje zdravje?! Čakal bom odgovora in pričakoval, da z dokazi ovržeš sklep, ki sem ga navedel zgoraj. Čudiš se mi, zakaj vse to! Rečem Ti, da jaz sploh ne mislim pisati večjega pisma na celo korporacijo ali na celo rodbino, kakor o vremenu ali o kakem dogodku, ki so ga časopisi že priobčili. Če pišem pa samo eni osebi, razpravljam pa lahko razne stvari in vedno imam dovolj gradiva, tako da mi ni treba čakati en mesec, da preštudiram vreme in slednjič porečem ali je lepo ali grdo! – Čudiš se, misliš, preudarjaš, zakaj sem se ravno na Te obrnil, kaj ne?! Povem ti vzroke! O Tebi, Ivanki in Mici sem že davno sestavil karakteristiko, ki Ti jo tu brez vseh komedij navedem; Ti so: pridna, skromna, naivno-dolgočasna, stojiš potrpežljivo pod uplivom drugih, versko in posvetno fanatična. Ivanka: egoistično-praktična hinavka, uplivna, zdražbo napravljajoča, ošabna.Mici: Versko fanatična, brez pogleda v svet, nevedna, stoji rada pod uplivom drugih, sužensko skromna! –Vem, da se me bo preklelo zaradi tega, a jaz povem, kar mislim in rečem to, kar lahko podprem z dokazi!Mislim, da se sedaj ne čudiš več, da sem se obrnil na Te, ker po zgoraj navedenih karakteristikah sem moral Tebe kot najboljšo smatrati, četudi bi bil lahko zapisal k tvoji karakteristiki: včasih preveč molči, včasih preveč klepeta!Rad bi videl, kak vtis bo naredilo to pismo na Te. Izprevidel bom takoj iz Tvojega odgovora! Saj vem, da boš vzrojila, par solz potočila in ne boš si vedela pomagati, zato boš uprašala za svet druge – stopila boš pod upliv drugih! Tudi jaz Ti svetujem, sama premisli in sama odgovori! Mogoče bo moje drugo pismo bolj milo. Da bi bila pa prisiljena, vsaj moralično, da daš brati pisma, ki so naslovljena na Te, tudi drugim ni res, ker proti temu se vsaj lahko, če drugače je, sodnijsko brani.Naj bo za danes o teh, kakor jih boš Ti zvala, neumnih pridigah dovolj! –Ali naj Ti še omenim, zakaj nisem napisal tudi karakteristike očeta in matere? Skratka rečeno, o stariših ne morem in ne smem kaj takega pisati, pač pa smem samo narediti tako karakteristiko in obdržati jo zase! Gotovo mi boš pisala, zakaj nisem o sebi tudi kaj enakega storil. Zopet kratek odgovor: o meni si vstvari karakteristiko sama in vrzi mi jo v obraz, kakor sem jo vrgel jaz drugim!V pismu me uprašaš, kako se imam. Zdrav sem kakor riba, to mislim, da zadostuje o zdravju! Zadnj mesec sem živel kakor pravcati samotar; študiral sem. Sad teh študij mi ni bil sicer povsem povoljen, toda naredil sem pač vsaj nekaj. Tu naredim zopet kratko opombo! Veliko jih je, ki jih moje študije nič ne brigajo, veliko jih je tudi, ki jih brigajo, a vsi se zanimajo; zato pa naj ne vedo, ne prvi ne drugi, kako se učim, kdaj bom končal, sploh nič! Prišel bo čas, ko se bom še vsem v obraz smejal, prvim zlobno, drugim veselo!Podam Ti tudi moj kratki dnevni program. Zjutraj ko vstanem se nekoliko učim, potem grem v šolo. Po kosilu imam uradne ure za častne zadeve. Jaz sem res pravi sin očeta. Vsak si prizadeva, da bi me ugonobil. Toda ne bo se jim posrečilo, dokler Jože le količkaj giblje. Čast so mi hoteli že lansko leto vzeti, a se jim ni posrečilo. Letos sem imel imeti še dva dvoboja, toda oba nasprotnika sta se me ustrašila – vzel sem jima jaz čast!Poznajo pač mojo roko, zato se me bojijo. Kakor že rečeno, uradujem do 2h, potem grem v šolo. V mraku sabljam eno ali dve uri, tako da sem se že toliko izuril, da je treba res vsakemu premisliti predno pride pod mojo sabljo. Zvečer se spet učim, ali grem na izprehod ali na vrček piva. Zelo rad bi imel, da bi bile te zadeve že enkrat pri kraju, ker me veliko stanejo. Dovolj naj Ti bo, če rečem, da imam sedaj 3 fl v žepu in s temi moram izhajati celi mesec. Pa bom tudi, ne da bi mislila, da hočem s tem na kak fin načini »fehtati« denarja. Kakor sem preživel pustni torek sam doma, medtem ko so ga drugi obhajali, tako bom tudi moj god. Spomni se me, ko boš sedela 19. t. m. pri mizi obloženi z jedim in pijači, primi za kozarec in izprazni ga!Zelo bi bil hvaležen, če mi pošljete nekoliko fižola, ker sem si ga zaželel. Če imate preveč opravila, se ni treba truditi.Vreme imamo krasno, popolna pomlad je že. Drevje že brsti in solnce je že tako gorko, da sem vrgel že suknjo v kot.Reci očetu, da se zahvalim za poslano mesečnino,pozdravi vse domače in piši mi o priliki.V duhu Te pozdravlja in poljubljaTvojJosip10. 3. 05
Faksimile tega pisma še ni na voljo.