ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Predraga Julija!



Včeraj sem prejela zaboj, napolnjen z mnogovrstnim. Komu je ta dobra misel prišla v glavo, da se je mene spomnil, ne vem, zato se z današnjim pismom zahvalim najpoprej materi, potem pa tudi Tebi. Včeraj nisem mogla nič obedovati ne večerjati, ker pošteno sem se prêcej naužila črnega kruha in hrušk. Danes je komaj drugi dan in ne vem, če bo kaj črnega kruha za jutri ostalo, kljub temu da ga je bilo pol hleba.



Tudi hruške ste gotovo mogle vse meni poslati, ker bilo jih je kar eno »cajno«.



Končati moram, kako vse dobro in v redu sem prejela, ker drugače ne bo prostora za kaj drugega, vendar za krasne cvetice ne smem pozabiti izreči Tebi, draga Julija, najtoplejšo zahvalo, istotako se tudi Ivan Ti za šopek zahvali. Mislim, da si zato dva naredila, da bo eden za Ivana. Ali ne? Iskala sem, da dobim tudi med drugim koje pismo od Tebe, ali zaman! – Danes sem skuhala štruklje, bili so izvrstni, a jutri bo jabolčen štrudel.



Zakaj nisi priložila v zaboj hekelgarna? Ker gotovo ga imaš kaj doma! – Oprosti, da Te opozorim, da kadar kaj odpošiljaš, napiši na »kupon« ime pošiljavčevo, ker bi Te znala kdaj poštarica zato opozoriti, Te jaz danes.



Tudi sem danes prejela precej dolgo nemško pismice od Micice iz Trnovega, vse novice mi od Tebe piše, med drugim tudi, da je vedno dežilo, a sedaj je nastalo lepše vreme. Ne piše mi pa nič, da so blizu Trnovega zmrznili trije ljudje. Ti si gotovo kaj o tem brala.



Pri nas je prav poletno vreme in zelo lepo. V nedeljo je nehalo dežiti in se lepo vreme naredilo, vsaki dan lepši. Gospoda, katera je hodila vsa zavita, nosi sedaj zopet poletne klobuke in letno obleko s senčnikom v roki. Tudi jaz sem djala na stran spodnjo jopico in zimske čevlje, in če bo tako gorko, jutri odložim še hlače.



Francka je rekla včeraj: nosila sem zimsko jopo, pa me je tako zeblo za umreti, zdaj sem pa v letni, pa mi je še vroče. Ali se je tudi pri Vas tako lepo in gorko vreme naredilo?



Kaj delate zdaj? Ako je lepo vreme, gotovo steljo za zimo pripravljate, ali ne? Vedno sem mater pričakovala, da me obiščejo, sedaj pa nimam več upanja, ker ako bi me mislili obiskati, gotovo bi mi ne bili toliko poslali. Ali zdravi ste vsi? Ali bo še kaj cvetk do Vseh Svetih ostalo za venec materi? Ali imate mnogo dela? Dekle se bodo kmalu pričele »udinjati«, ali Vi že veste za katero? – Pred Božičem vem, da nimaš nič časa, a po Božiču le izprosi od matere en mesec in pojdi se malo šivat izučiti, v enem mesecu se lahko navadiš vsako obleko vrezati in vzeti iz časnikov, koliko je to vredno, jaz vem, ko vidim, kako hitro se vse menja in kako lahko se zasluži, ako si zna človek sam narediti. – Vabila ne bom nobenga v Reko, ker znabiti Vam je nadležno, mislite si pa, da vsake moje pismo je vabilo. Materi povej, da kadar bodo dobre pomaranče, takrat napolnim zaboj in odpošljem. Po prostoru je! Pozdravi vse, posebno sprejmi Ti pozdrav in poljub od



Ivanke in Ivana



Reka, 19. 10. 1897