Preljuba Julija!Vedno se mi je sanjalo o belem kruhu, poiskati sem hotela v sanjalcu, a vse je notri, le kar se meni sanja, ni nikdar. Pomenilo je tedaj res za smrt; hvala Bogu, da ni hujšega. Kako moja bolnika? Ivan bo danes ali jutri na prvo na prosto šel in bo naročil dobrega vina za mater –seveda v dobrem sodu, da se ne bo okvarilo; upam, da se bo popolnoma okrepčal na svežem zraku v Lazih. Ker ste nas povabili v Laze, zato bo Ivan za nekaj dni prišel tja – midve z Mileno ostanevi tukaj, ker vsi od doma ne gremo, drugače nam dekla uide, zdaj ko ima celo žlahto tu na Reki! Upam, da do srede ali sobote bo Ivan djal svoja dela v red in bo lahko ali težko – ker prvo je zdravje – prišel materi in Tebi v napoto.Vendar natančno dan ti še pišem.Kako Milena? Zdaj, odkar si Ti bila tu, vsak dan slabše, danes se mi pa zdi, da je malo boljša, vendar stati ne more in sploh jo nobena reč ne veseli, še na oknu ne more biti, ponoči vsako uro se zbudi. Znabiti Ti bo Janko lepše povedal – pa vedi, da človek ne kaže svoje gorje posebno, ko bi vsi ljudje se veselili.Radi obleke, ako boš kupila, Ti Ivan povrne denar v Lazih. Pavola je ravno tako debela kot moja – ne vem, ali hočem za g kr ali za 26 kr kupiti, piši!Kaj delam? Danes sem se zopet pripravila malo šivati, pospravljamo vedno, saj veš, koliko se razvleče, ako pride tak človek k hiši.Omaro sem nazaj djala, zdaj moram pa še zaboj; vedno moram pospravljati in gledati, da mi molji škode ne narede, ker tega mrčesa je tu vse polno. V sredo smo žehtale, nič manj kot dva kosa žajfe, to je za 16 kr, smo porabile in dobro požehtale, pa vseeno je sivo – temno kot bajtarsko, ko ga sonce že dve leti ne vidi.Včeraj sem bila pri maši, ker je bil praznik, vendar novic nisem nič zvedela. Pazi Ti, da tvojih ne zabiš, da boš Ivanu povedala. Ali je bil znabiti Janko včeraj v Lazih? Posebnosti druge ne vem, zato bodi iskreno pozdravljena in poljubljena od vsih TvojihIvanke, Ivana in MileneReka, 30. 6. 1899
Faksimile tega pisma še ni na voljo.