Preljuba Julija!Pismo, katero sem Ti pisala v ponedeljek, upam, da imaš že v rokah. Vzrok, da Ti danes pišem zopet, je, ker so (nečitljiv znak) napisali eno dolgo pismo (nečitljiv znak), a jaz sem vse vpričo zapečatila in marko pritisnila, a ko sem šla ven, ga ne oddala, ker ne vem, kaj vse pišejo v njem, sklenila sem ga toliko časa shranjenega imeti, da Ti pišem, da pričakuješ to pismo in potem storiš z njim, kar hočeš.Bojim se zelo, da ne nastane še večji ogenj. Kadar dobim od Tebe pismo, v katerim mi naznaniš dan, kdaj ga bodeš pričakovala – ga bodem jaz tako odposlala, da pošlješ kojega na pošto po njega, da gotovo Ti dobiš prvo v roke. Stori, kakor hočeš, jaz sem svojo dolžnost storila, drugo stori Ti!Piši mi dan posebej na listeku, ker materi pismo dam, čeravno meni pišeš! Posebnosti druge ne vem!Danes sem Micici smokve odposlala. Vreme krasno. Boršence nisem jaz videla, nego mi je Mici pravila, da je bila, sedaj pa ne vem, je li res bila ali ne!Sprejmi poljub od TvojeIvankeReka, 27. 9. 1899NB: Zaradi tega imam jaz tak strah, da dobe pismo v roke, ker bi utegnili tožiti njo in morda še Tebe, sicer pa jaz ne vem, kaj je v pismu pisanega, Ti pa stori, kakor hočeš, ali ga odpri ali ga pa daj, kamor hočeš. – Ker je pa naslov od matere narejen na očetovo ime, bi bilo mogoče, da ga na pošti ne izroče drugemu kot očetu, ko pridejo v nedeljo na pošto – morda bi bilo tedaj bolje, ako Ti ga prihodnjič v pismu mojem pošljem, vendar tedaj bi ne bilo na marki pečata od pošte in bi se vedelo, da nisem oddala na pošto. Piši mi tedaj, ali naj ga oddam na pošto in kdaj naj oddam ali pa naj ga denem v svoje prihodnje pismo.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.