Preljuba Julija!



Prejela sem Tvoje pismo, da ne pozabim Ti odgovoriti na Tvoja vprašanja in povedati svoje novice, moram Ti danes pisati, ker vidim, da imam že manj v glavi kot včeraj. Novica, katero Ti imam povedat, je, da me je Polonca predvčerajšnjem obiskala (v torek), zdravi se nje soprog v Selcah, to je malo naprej, kot svi midve bile z Jankotom. Bila je dvakrat pri meni, ker me ni prvič doma dobila. Kratkobesednesvi bile, ker veš, da jaz se ne morem hvaliti s pestunjo, hišno in kuharico, kot se ona, in mislim, da tudi ona bi se ne tako raztezala, da ji mati preneha pošiljati cele sode vina, prašiče itd. Otroke ima tri, hčere, katere je rekla, niso prav zdravi, to je trdni, dva večja otroka ima tukaj, a ta malo ima doma mati; ker rekla mi je, da je stara mati najboljši zdravnik otrokom. Pohvalila sem se tudi jaz, da sem večinoma doma, da sem pred par dnevi iz Laz prišla in da se koj zopet vrnem nazaj, ker tukaj je velika vročina. To Ti povem za slučaj, da Te kdo vpraša, s katerim bi lahko Pol. govorila, Rov. ali kdo drugi. Včeraj je pri nas malo deževalo in bila sem zelo žalostna, ker sem se spomnila, da bo kmalu jesen – zima, ko bo dan na dan deževalo in kako bom jaz z mojo malo Mileno težko sušila.Spomnilasem se, da mi je cilinder služil za peč, pa ne enkrat, ampak večkrat; danes pa spet sonce vroče sije in pozabila sem na vse take težave, Milena pa pridno spi, tako da prav lahko pišem. Ivan je hvala Bogu zdrav,istotako jaz, Milena gre svoja pota, kot veš. Danes žehtam, oprala bom tudi tri »firenke« za slučaj, da si deklo premenim. Vprašala sem Ivana radi olja – las. Rekel je mi je tako: ako nimaš nobene skrbi, si zadovoljna, vesela, sploh se ne žalostiš in ne skrbiš težko, tedaj je narava, katera noče, da bi lasje rasli, ako je pa prvo vzrok, velike skrbi so gotovo Ti vzrok izpadanju. In je res to, jaz vem sama po sebi, kako so meni prvo leto rasli in niti eden mi ni izpadel, a kar je Milena, ko imam vedno skrb za njo, kako bi jo ohranila na svetu, kako bi jo ozdravela, ponoči nimam uro miru, podnevi istotako, mi pa vsi lasje sproti izpadejo. Rekel mi je I., da veliko ljudi trpi nad tem, zadovoljnost in brezskrbno življenje je prvo zdravilo, ako je za pomagat kot pri vsaki bolezni, potem pridejo olja. Dobro je glavo izmiti in jo namazat bodisi s katero koli maščobo, ako je glava pusta (Haarboden). (Ne ve pa Ivan, kaj za eno olje Ti misliš (Coko), ali iz tistih zrn, kot jih imajo mati par doma, katere je Ivan prinesel in so omotne, ali koje drugo, sploh.) Ivan ni rekel, da Ti bo to pomagalo – mogoče. Povedal mi je, ker je bila ravno tisti dan ena ženska pri njemu, kateri so zobi izpali, ker si je z galunom umivala zobe, nasvetovala ji je ena prijateljica ali znanka, da je zelo dobro, da je tudi ona si tako snažila in znabiti si je preveč snažila, mogoče pa tudi, da oni drugi ni škodilo, ker je bila bolj trdne narave, a tej je škodovalo, kot je sama povedala, nazadnje mi je Ivan rekel: tako je, kojemu zna koristit, zopet drugemu škodovati. – Jaz sem imela tudi orehovo olje, a mi ni nič pomagalo, še porabila ga nisem. Po moji pameti bi Ti svetovala, da se mažeš s kojo maščobo, če drugega ni, glicerin, kadar Ti je glava pusta. Sploh pa Ti ustmeno še Ivan vse to ob priliki razloži, ako boš kaj hotela. Veseli me, da Ti je Micica v pomoč pri delu, ker vem, da je pridna kot vedno; veseli me, da ima prepeličico, da bi le koja nesreča čez njo ne prišla.Upam, da mi prihodnjič Micica sama kaj o njeni tičici piše in se tako vadi, ko bo potreba Tebe nadomestovati, seveda, ako bo imela veselje, naj mi sama, kakor zna, piše, ker le tako se bo navadila pisma pisati, ne smeš ji Ti napisati. Upam, da Josip je tudi srečno domov prikolesaril, obložen še mnogimi novicami in znabiti v kratkem mi pišeš, da se je napotil še na daljšo pot v Reko, kot si mi že omenila. Zavidam Te, ko se v prosti naravi, čeravno samo v nedeljo, kratkočasiš in giblješ, medtem ko jaz diham mestni prah.



V nedeljo sem popoldan tudi jaz citrala, znabiti smo zajedno, le zelo oddaljene.Citrala nisem dolgo, zato se mi je žulj naredil in sem kmalu popustila, da se mi pa prsti zopet utrdijo, sem sinoči zopet malo brenkala.Imeti moram tudi jaz malo počitnic in kako si hočem to napraviti – s citercami. Milena zelo pridno spi, kot vidiš, ker Ivan je že iz kavarne prišel in jaz že dolgo pismo napisala, a ona spi še vedno. Hodila bi rada, a kaj, ko se ji nožice šibe, ako jo držim, lepo se premika, a Ivan vedno pravi, da ne bo hodila sama.Za danes naj bo dovolj, prihodnjič zopet.



Sprejmite vsi iskrene poljube od nas vsih, posebno poljubljamo TebeTvoji



Ivan, Ivanka, Milena



Reka, 10. 8. 1899