ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Predraga Julija!



Ker bodeta sedaj zopet dva praznika skupaj in boš znabiti imela malo časa, zato Ti danes pišem, čeravno nimam posebnih novic. Vprašaš me, kako sem praznovala sv. večere. Kako sem prvega, veš, kako sem drugega, Ti danes ga opišem. Ob 10h sem bila z Ivanom pri maši v »St. Vito«, to je tista lepa cerkev, ki ima okrog in okrog »kor«. Videla sem že večkrat, da so ljudje, ki pridejo k maši, tam gori, a znala nisem, kako se pride gori; Ivan je vse v cerkvi ogledal, kje bi se moglo priti gori, a ni mogel dobiti, zato sva šla ven, znabiti je zunaj vhod in res se je nama posrečilo priti. Dopade se mi bolj spodaj kakor zgoraj, to Ti moram povedati, ker me je gori krasno pretje preveč motilo. Bila sem tako na Novega leta, kot sem Ti opisala, pri maši, a zraven sem slišala tudi pridigo, laška je bila, a vendar se mi je tako dopadla do solz, ker je bila samo od leta, katero mi je izginilo, meni kot drugim.



Ko sem domov prišla, je bil kmalu obed. Popoldan ob 2h sva se napotila z Ivanom na Trsat. Ivan je zelo težko hodil in kašljal; hodila sva počasi, zelo, dan je bil krasen, soparen, šla sva ne po stopnicah, ampak okoli, mati se znabiti na to pot spominjajo, tako zamišljena sva šla ne meneč se za druge ljudi, na polu pota naju nekdo pozdravi »slovensko«, pogledam in nisem se mogla brž spomniti, kdo bi to bil, čeravno sem ga poznala in zopet ne. Že bil je par korakov od mene, ko se dobro zavem, da je to bil Vaš nekdanji hlapec »Franc«, ki je potem, se mi zdi, pri Kovšcu služil. Da ni bil predaleč, bi ga bila vprašala, kaj on išče tu, kje je. Hodil je sam počasi naprej. Prišla sva na Trsat, ko je pričela popoldanska služba, bila sva pri prvem blagoslovu in se obrnila proti domu, nazaj grede je pričelo dežiti in je zelo dežilo do danes, danes prvi dan lep. Ivan je šel brez vse večerje v postelj, jaz in dekla svi povečerjale in odmolile zadnjikrat v tem letu (ne stoletju) in ob 7h zvečer sem tudi jaz šla v postelj. Spomnila sem se lanskega sv. večera, bili smo bolj veseli, čeravno je bila bolezen tudi v hiši in mislila sem, kaj me vse čaka v prihodnjem letu.



Ta teden svi z deklo perje cufale, bilo ga je precej; danes je to delo končano in sem prav vesela, ker ga je povsem stanovanju vse polno. Drugi teden bom žehtala, dela vedno dovolj, čeravno ni živine pri hiši; še to, kar smo jo imeli, smo odpravili popolnoma, hvala Bogu. Naj Ti povem ob kratkem, kaj se je zgodilo vsled veselega praznovanja novega leta. Dva prijatelja sta bila, zjutraj ob 6h je bilo, gotovo nista bila prav trezna – eden toži, da ga glava boli, drugi mu pravi, ako hoče en prašek »antipirina« proti glavobolu, drugi pravi: daj mi ga, in kakor ga spije, se zvrne pod mizo.Drugi, ko to vidi, se koj spomni, da je znabiti zamenjal strup z zdravilom, seveda nevede, vzame še en prašek od strupa in ga sam použije, zvrne se še on mrtev. Žal mu je bilo za prijatelja, da je tako neprevidno končal njegovo življenje, zato je še svoje. Eden je bil star 27, drugi 29 let.



Veselilo me je čitavši, da si vesela praznovala prvi in drugi večer sveti, pri nas oba zelo žalostna. Tako je pusto pri nas, da Ti ne morem povedati. Milene ni in ko so bili mati tu, je bilo bolj živahno, čeravno smo včasih »duett« napregle, vendar je bilo bolje. Bog daj že leto, da bo Ivan popolnoma prost kašlja; na Novega leta je zelo kašljal, sedaj je bolje. Citrala nisem, od kar me Milena ne posluša in jaz ne njo. Vidiš, tako mine dan za dnevom. Kate je vedno tako pametna ali otročja, kot so jo mati pustili, da zna pisati, gotovo bi že mati pismo dobili od nje.



Poljubi mi vse, posebno ljubi Tebe Tvoja



Ivan in Ivanka



Prvo pismo v tem letu!



Reka, 5. 1. 1900