Preljuba!Tvoje pismo sem prejela! Toževala bi ti, a kaj, ko mi pomagati ne moreš! Trpim grozno, trpim da se me Bog usmili, ker moči moje so od dne do dne slabše, ker od dne do dne hujši križi in težave nad me gredo. Včeraj so prišli od sodnije dvakrat, a ker je ena pomota, bom se mogla še pred sodnijo zagovarjati in znabiti še prisegati. Tresem se po celem životu in noge me nočejo nositi. Ivan vedno isti, govoriti ne morem besede z njim. Zdravnik mi je sinoči rekel, da je slabši in da ni upanje na ozdravitev, pač pa še dolgo se tako lahko vleče. Pomisli, jaz pa tukaj med tujimi ljudmi, koliko vedno gre, dekla taka kot prej, komaj čaka, da stran, njo ne denar ne nobena stvar ne obdrži kot samo smeh in zabava. Ljuba, pomisli, kje se čem jaz smejati in z njo kratkočasiti, ko ne spim in toliko grozno trpim. Tebe se vedno spominja, kako sti se vedno smejale, kako je bilo lepo. Vprašaš, kako Mici, saj veš, da sem zelo zadovoljna, samo da kaj svojega imam, ker ptujec je ptujec, ako imaš večji križe in težave, hujše dela s Teboj. Ne morem dalje, ker srce se mi joka od vsega hudega. Kaj bo z menoj! Sedaj je samo še prežganko in mleko, juha mu je odpovedala. Sedaj ne rabim nič.(Plačat morem danes 88 gl – ne vem, za kaj). Ah, vse mi bo šlo [sic].Poljubljam Te jaz, Ivan in MiciReka, 23. 3. 1900
Faksimile tega pisma še ni na voljo.