ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Cairo, 8/XI. 1928



Zlati moj tatek!



Sreda večer je! Sicer nisem še nič od tebe prejela vseedno hočem ti nocoj malo opisati moje življenje: Upam, pa da tvoje pismo so v Alesandrii že danes prejeli in da mi je kaj odpošljejo, tako da jutri je že vdobim, torej tako upam, ker že 14 dni nimam glasu od tebe najbrž da si me že v resnici minoli teden pričakoval, da pridem, ker mi nisi nič odgovoril, na moje pismo? V resnici ko sem je pisala sem bila prav obupana in ob enem vdana v usodo, in že trdno mislila, da če ne bo boljši da pojdem domov. Hvala Bogu da kmalu po tistem pismu mi je odleglo in po tistem flajštru visikantu, se počutim dobro Skoro se mi ne zdi res, ker sem se vedno bala hujšega še enkrat zahvalim Boga in dam za eno sv. mašo za duše v vicah kakor sem obljubila da so me rešili onih groznih bolečin. Še na obrazu se mi je poznalo da sem trpela, sedaj sem se spet popravla. Torej naj začnem s kraja. Kako so vam minule vahte jaz sem bila dan vseh svetih že pri eni maši in potem sem morala cel dan likati ker smo imeli zadnje dni šiviljo in perico. Petek dan mrtvih sem pripravljala valiže ker je odpotoval gospod pred nami sem. Nevem zakaj vse te dneve sem bila z mislimi vedno doma. Večer prej se mi je zdelo da vidim kako pletejo vence za na grobove. Drugi dan vse vse sem si predstavljala kako je bilo druga leta zdelo se mi je vresnici da sem na pokopališču in da te vidim tebe, kako si ogleduješ zdelo se mi je da slišim, tisto dolgo zvonjenje, v resnici doma je lepo vsaj človek ve da sedaj je praznik ali zima poletje, tu pa je skoro vedno enakomerno življenje. Torej odpotovali smo v nedeljo v soboto popoldne sem bila cel popoldne z otrokom pri mojih prejšnji gospodarjih, ker punca prejšnja bi želela da bi prišla mogoči vsaki dan. Spoštujejo me še vedno ta staro in mlado in sploh vse tri so me poljubile in voščile srečno pot ob slovesu. Torej en drugi pension, niti dve minuti bolj daleč od prejšnjega na lepi cesti, imamo dve zelo lepi sobi, pomisli jaz imam pet luči v moji sobi edno prav pri postelji tako da ko jih ni zvečer si lahko kaj zašijem. Tudi smo skoro samo mi še, in tu nimajo nobenih znanih, naprimer v onem pensionu so bili kot ena družina tudi če je šla gospa ven so bile pa druge gospe ki so prišle vedno v sobo pogledat otroka tu sem pa v miru sama ko gre gospa ven sem sama v žardin grem večino popoldne ker zjutraj otrok spi popoldne do sedaj smo hodili delati vizite danes na prvo sem šla v Geziro kjer so moje prijateljice. Kako so bile vesele ko so me spet zagledale. Giovana Fričeva, posebno, ji moram dat malo tavžent rož . Ker ona jih ima zelo rada škoda da nisem prinesla malo žganja da bi ji dala ker ona mi desetkrat povrne ji dam pa kar ga imam še od prej. Oni niso šli potovat to leto ker je gospa spet noseča imajo že tri punčke pa želijo sinčka Tudi Gizelo od Žežke Zajčkove sem videla v nedeljo popoldne sem šla iskat Betko pa jo nisem našla, ker je šla ven. Sicer smo še vedno v bližini pa ni prilike se videti. Drugače se imam fino dobro za jest vedno frišno in ne kot do sedaj po tri dni staro, in ravno kot oni pred sobami na hodniku jedo oni, jaz pa v njih sobi z otrokom in servirajo vsih ob enem sadja več vrst. Gospodinja pensiona je rojena v Ljubljani pa kot triletno so jo sem pripeljali vseedno razume še malo Slovenski je sama z enim priletnim sinom vdova zelo dobra. Vse lušo fino čisto, ampak tudi bolj drago kot tam prej plačajo mesečno 30 lir za dve sobi in jesti. Tu je vse tiho se ne sliši več onega kričanje od te stare tudi mi ni vedno za petami. Včasih sem zadovoljno jo prenašala ker mi je vedno kaj dala včasih sem morala imeti pa več kot potrpljenje da ji nisem vse skup pustila in šla. Sedaj imam dosti šjarpi zate in dva para čevljev edne črne nizke in druge rujave le bojim se da ti bodo majhni ker so od tega starega gospoda, nič ne stri bodo pa za Brunota samo da dajo pozkušala bom vprašati gospoda mojega en par rudečih ki so spodaj za potompljat če mi bo hotel dati ker on ima večjo nogo in bi ti šli prav. En večer tukaj sem spravljala robu in valiž in so bili tudi oni zmeraj spravljala sem obleke od gospoda potem reče on tisto obleko nosim že 4 leta ona reče daj mi ki si napravim, en tajer zame, jaz sem ji odgovorila. Vas ni smem tako ogovorit ker nimate več prostora kam spravljam toliko oblek to pustim pa za mojega moža, nato mi je rekel gospod vzemi vzemi pa pošlji gospa pa je rekla da naj ti pišem da ne boste imeli stroškov z obleko za jo žožiti ker gospod je bolj debel ti pa suh da odebelise dokler ti jo pošljem. Nato smo se vsi smejali, treba je ko je železo gorko vdariti če ne ni nič. Gvant je še prav dober in težek za pozimi, samo bom mogla čakati da pojdem morda kakšen krat po par dni z otrokom v Alesandrio da vzemem še šjarpe in čevlje ki sem vse tam pustila da napravim en paket tudi za to zimo za vam poslat. Tudi Brunotu tatu boš moral dati kakšno

Lahko noč en poljub vroč za nocoj.