ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Emenbrücke 15. IX. 29.



Zlata mi ženka!



Nedelja je, sedaj sem se prav fino pokosil. Dosedaj ni krivice tukaj, živimo prav po gosposko. Če primerjam prejšnje življenje v Zürichu, je kakor dan in noč. Pa radi tega je pa plača bolj majhna, vsaki ima tukaj 15 od 100 manj plače kot v Zürichu. Je pa tudi druga. Tam nismo smeli delati več kot 9 ur na dan. Tukaj pa delamo najmanj 10 ur, pa tudi že 14 – 16. Tako da je treba delati fest. In živimo tudi fest prav po gosposko. ako se mi posreči upam da bom danes teden poslal domov 1000 l. 700 da ponesejo na mont na tvojo knjižico, in 300 da bodo imeli za bandimo , da bodo veseli. Danes je 25 dni kar sem tukaj, in sem zaslužil v teh dnevih okrog 1000 l. Pa je bilo vreme lepo in dnevi dolgi. Odsedaj naprej pa ne bo več tako, ker ne bo mogoče delati več toliko ur. Ali si vdobila karto katero sem ti poslal? Kamor sem naredil križ na hiši sem na stanovanju. In kamor so dimniki tam delamo. Sicer sedaj smo ravno fondo končali delali bodemo en kos tovarne nov. Pravijo da dokler ne bo končano da ne bomo šli domov. Delo ima vse Dolfič na črez je zelo priden niti od daleč si nisem mislil da je toliko zmožen. Tovarna je od umetne svile v njej dela čez poldrug tisoč ljudi, in povečini ženske ter teče neprenehoma nigdar se ne dela vstavi. Verjamem ti da mora biti ti težko pa vselih zelo lepo mora biti tam, kakor razvidim po sliki katero si mi jo poslala to prvo na naslov od Dolfiča. Pa kaj mislite biti na Dunaju dva meseca? Škoda da niste prej kje prišli da bi videla raztavo. Ko mi odpišeš življenje od tvoje gospe me prav pretrese pa saj jaz sem si jo vedno kod takšno predstavljal. Čestitam ti da to obsojaš, ter zahvaljujem se ti da še bolj ti takšne prilike utrjujejo zvestobo do tvojega zvestega ti moža. Moja želja je ob srečnem svidenju se vdobiti ravno tako kot sva se pustila, da bo vest pred naju ter pred Bogom mirna in čista ter da ne bode sum mračil ne tebe i mene ne. No pa saj si tudi ti ednakih idej, ter si tudi ti prepričana da iz tiste strani izvira ključ nesreče v zakonu. Za ti priti domov, je najbolje da pustimo pri miru ker, saj sem že praj vedel da bo odnašanje z ednim ali drugim vzrokom. No če bi tako bilo kot mi v zadnjem pismu pišeš, ne bi bilo slabo, pa ne verjamem da bodo Talki dali passaporto . No ko bi se g. z vnemo zavzemali, bi vse znalo ratati pa ne verjamem. Pa Bog si vedi kakšne muke jih še primejo nič ne dam za to. Pismo tvoje mame mi je močno vzelo veselje do svidenja ker razvidim da se bo vnapraj nadaljivalo ono življenje kot prej, ono picanje in nevem kako bi to primerjal zdi se mi da še vidim kako je bilo pred, in pravila mi je tako in tako, in jokanje in hlipanje, kako hočeš potem da ostaneš doma tako debela kot si da sedaj ker, take neprilike tarejo človeka če je nevem kako trd ali kar železen bi moral občutiti. In kakor kaže ga ne bo miru dokler bo živa. Naj bolje bi bilo jih pustiti pri miru, kakor da se niti ne poznamo ne se pa lizati kot da sedaj mogoče bi kaj pomagala pa tako. Kaj misliš ti? Sicer o tem naj bolje da si niti ne pišemo ne! Kajti prav nič se ti ne bojim povedati, da v tem tiči tat, kateri mi pomalem krade ljubezen do najdražjega mi na svetu. Stem je dokaz da se prav malo troštam , ali s tisto vnemo kot sem se ga ne! Toliko zaželjeno svidenje. Kajti še sedaj ko nas nobenega ne vidi ne miruje, ali moraš se predstavljati da bo kedaj boljši? Žal mi je nad vse žal da je tako. Ravno tako se mi zdi da je, kot tistim ki so leta v ječi po nedolžnem. ali jim mora biti hudo kaj? Da bi Ludviku kaj preveč pisal ne bojse. Plačilo pa upam da je že dobil, ker sem kaj pisal Poldiču da naj poravna, ker imam še pri njem nekaj denarja. Oktobra bom enkrat šel v Zürich, bom ustmeno govoril ž njim, če še se spomni da sem hotel plačati mu, potem kako so rekli da naj ostane notri dokler ne pride rešeno, na račun mojih stroškov. Da bi jaz delal kakšne besede, ali neprilike tebi, bodi brez skrbi. Žal mi je ker sem nameraval ti spisati lepo pisemce pa moram zopet stemi rečmi je pokaziti, in človek pride ob takih prilikah ves iz sebe da ne ve več kaj dejati.