Emenbücke 16-XI. 29.Predraga mi felička!Prav težko mi je, ker ni mi bilo mogoče ustreči tvoji želji, in na tvoje pisemce hitro odgovoriti. Zima je prišla soba je mrzla da ni za se šetati po njej če nisi v postelji, in še vedno sem prehlajen. Še za to pisemce se vrežem to pot to zadnje, in ti ako boš pridna da mi hitro odgovoriš upam da še odgovor na to pisemce vdobim potem pa hajdi domov upam da na 6.XII se odpeljemo proti domu in ravno za dveletnico tvojega odhoda, onih žalostnih dni pridem domov, tako da pravega veselja ne bo. Pa kaj hočemo tako je. Kolika sprememba feliče v teh dveh letih, ako pogledaš na vse strani. Toraj pustimo to. Zahvalim se ti za tvoje obsežno pisemce, in za tako obilo novic. Vsa pisma kar so mi jih od doma pisali če zložim skupaj mi niso toliko od doma in Danile povedali kakor ti v tem pismu. Prav hvaležen sem ti! Prav žejen sem bil kaj od nje slišati. Večir pred ko sem tvoje pisemce vdobil sem sanjal da sem jo videl zelo veliko, pa tako suha, da sem se prav ustrašil, in da sem tudi tebe doma vdobil tako sem bil vesel in srečen da mi je stem vse spomine ofrišala ti da si bila ostrižena popolnoma na fanta, in da smo dolgo govorili v kuhinji vpričo vseh in potem sem jaz rekel pa kaj si ne damo po tolikem času niti en boše ne, nato smo se poljubili. Lasje da so ti lepo lepo stali, in obraz si imela bolj okrogel kot po navadi. Potem sem jaz nevem kam šel, in rekel da pridem hitro da pojdem spat da sem truden , tega pa nisem dočakal sem prej se prebudil. Tako sem se zopet znašel na starem jaz tukaj ti pa Cair. Nepopisno pa je bilo moje veselje te tako nepričakovano doma vdobiti en čas si nisem mogu dati vire sam sebi da kako je ta čudež nastal. Lep moment je bil če ravno fantastičen, oh zakaj bi se vresnici ne tako zgodilo felič! Veseli me da je bila prilika da so ti od doma nekaj za zobat poslali kako se je vesela kaj? Ko kakšno frišno pride da zna kaj povedati od svojih. Prav vem da ti je teknilo bolj kot vse ko so ti zajčkovke pravile od Danile, in domače reči. Slik nisem videl nobenih ne Lizetinih in ne od amerikancev. Za Vahte ko sem bil v Zürichu sem bil pri prešnjih gor. povedali so mi da je prišlo edno pismo iz argent. Zame in sicer recom. Ter da niso morali brez mene dvignit nato da je prišla zopet nazaj poslala. Gotovo so bile notri slike. No bom kmalu pa doma jih videl. Za nocoj končam ker me zebe moram se podati v mrzlo postelj. želim zopet kaj od tebe sanjati, lahko noč poljub vroč. Pisemce nadaljujem je nedelja pa nič kaj lep dan ni ko bi soba bila gorka, bi se ne splačalo nič ven iti. Tako da človek neve kam bi šel da bi prej minula. No pa saj jih ne bo dosti več tukaj. Poletje je krasno v teh krajih nasprotno pa zima. Pa vse edno ko bi bilo mogoče tu ostati kakor po drugih državah, ne bi hotu iti več od tukaj toliko svobode kot tukaj jo ni nikjer in dela tudi. Pišeš od Maričke Bikotove da so vkupli posestvo v Jugoslaviji gotovo je tam lepše kot pri nas, pa če ne lepši vsaj boljši. Pa žalostno, in grozno, je, vedno na pohodu, ter še čaka nas in njih, to prav gotovo nam ne bo ušlo, in ne bo čakalo niti dolgo let ne. Včasih si mislim da so najbrže najbolje naredili oni ko so v ameriko šli. Vsaj vojski ni tam. V naši državi je prav neznosno postalo ječe so polne da nimajo niti več kam zapirati posebno v naših krajih. Če količkaj blefneš pa greš. Pa saj si čitala primorski glas in veš dobro kako da je. Človek gre v resnici z teškim srcem v svoje domove. Ako vse mine moralo bo to tudi enkrat svoj konec imeti kaj ne da? Za sedaj končam, te prav rahlo pritiskam na srce vroče poljubim tvoj zvesti francili.Sedaj vdobil pismo od doma, tvoj paket o redu vdobili, pred hišo da še čaka poln latnik grozdja.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.