Velecenjena gospica urednica!
Ne vem bo li Vam to pismo umestno ali ne, pišem ga vsejedno, nadejajoč se vsaj kratkega odgovora.
Slednji čas sem se seznanila z dičnim našim pesnikom g. Ant. Medvedom. Zaupala sem mu prav odkritosrčno mlado idejo, - morda še nezrelo za javnost. A g. Medved jo je odobril, na celo pohvalil, želeč ji najboljšega uspeha. I sam je blagohotno pripravljen za to, da se ista kolikor toliko uresniči.
Kar nas je mlajših moči, delujočih na leposlovnem polju, delamo vsak za se … osameli – skrivajoč se pod poklicnim psevdonimom tako, da se še po imenu drug drugega ne znamo. – No to nima, Bog si ga vedi, kake veljave za naš narod – ne za nas same sploh. – Treba bi bilo, da bi se nekako seznanili med seboj – ter se tako vspodbujali k vzajemnemu delu. Evo Vam cenjena gospica urednica, misli našega g. pesnika doslovno, kakor jih sam napisal.
»Jeden, vzemimo jaz bi pisal vsem pisateljem in pesnikom svojega spola in umetnikov zasebna kratka pisemca da naj imajo odprte duri in roke za vsakega izmed onih, ki delujejo  kot umetniki za svoj rod. Tako bi se seznanili, med seboj poučevali in okrepljali v idejah in nazorih. Vsakdo bi mi seveda moral pisati, da je z mojo mislijo zadovoljen. Te obiske bi si seveda med seboj naznavanjevali, da bi se gotovo namahnili doma. Tako bi vpljivali drug na drugega in se kakor rečeno, dušno in moralno spopolnjevali. Taki zasebni sestanki bi imeli veliko večji pomen, kot pa nameravan a zdaj menda speči »Shod slovenskih pisateljev.«
Če bi bilo to pretežavno, - meni g. Medved – naj bi se vsaj seznanile potem sotrudnice »Slovenke«
Cenjena gospica urednica kaj porečete Vi k temu? Prosim, javite mi o tem svoje mnenje, da lahko poročam dalje g. Medvedu.
Prosim javite mi zajedno vsaj kratko, ste li dobili moje zadnje pismo in v njem doposlane pesmi? –
Želeč Vam »Slovenki« in njenim cenjenim »sotrudnicam« srečnega in veselega novega leta sem z prisrčnim pozdravom
vdana
Bogomila
Ljudmila Poljanec
Ljubljana, dne 27. XII. 98