ID
571
Prejemnik Zofka Kveder
Poslano iz Trst
Poslano v Zagreb
Datum 29.09.1919
Vir NUK Ms 1175

29. XI. 19.



Ljuba Zofka!



Od 29. oktobra nosim dan na dan seboj daljši spis za Vas, da bi ga oddali tam kakemu dnevniku, ker tu traja še vedno štrajk stavcev. Lepo Vas prosim njih pretirane zahteve - 30000! Kako naj se potem prodajajo listi? Kdo jih bo kupoval tako drago?

V omenjenem spisu sem Vam napisala veliko lumparijo stanovanjske komisije, vsled katere sem jaz še danes 9. novembra v vagonu še svojimi 5 otroki in to od 10. sept! Dva meseca muke, žalosti, skrbi in jeze! Ko bi mi kdo v Trstu rekel, da bom v vagonu morala preživeti dva meseca, bi kar izpraznila zopet voz in ostala tam doli ob lepi naši Adriji. Upala sem za gotovo, da pridete v Ljubljano, ko ste že bili v Mariboru. Dobila sem Vašo karto, prav lepa hvala. Koliko bi Vam imela povedati, na marsikaj tega ste gotovo slišali tudi v Mariboru namreč o ljubljanskih zaspanosti. Bojim se, da bi ne postali še mi taki, ki smo pribežali sem gori. Morebiti pa niti niso krivi sami. Kakršno podnebje - taki ljudje. Tu je vedno mračno, oblačno, deževno, blatno in megleno pa naj bodo obrazi jasni, srca vesela, ko je oživljajočega solnca tako malo? Tam doli pri nas je kaj druzega. Boriti se nam je gotovo nad polovico zime se silno kraško burjo, vse svoje dni pa smo imel boje z lokavimi sosedi zato smo bojeviti. Sinje morje naše duše in srca, da so se tolažila v idealih. Oh Vi, Vi Zofka, kašna burja je vrgla Vas v Loški potok? Ne, po temperamentu, po odločnosti po idealizmu pač niste Kranjica; to sem mislila že mnogokrat.

Ga. Maistrova je pisala svoji teti gč. Mankočevi mnogo o vas in podrobno opisala tudi Vaš odhod iz Maribora. Srčkana gospa ta Maistrova, poznala sem jo, ko je bila še mala deklica. Jaz bi bila tudi rajši prišla na Štajersko, ker smo mi Primorci po mišljenju bolj bliže Štarjercem nego Kranjcem, a radi šol smo se morali ustaviti v Ljubljani. Moj mož je tu že od januarja, jaz sem morala z otroci za njim radi šol. Največa je za vseučilišče, trije za srednje, eden pa za ljudske šole. Bojim se, da izgube mnogo radi nesrečnega bivanja v vagonu, saj malih dveh ne morem niti pošiljati v šolo, ker ne morem do oblek v zabojih. Zato se pa širijo po velikih stanovanjih bogate, vesele udove … Onega spisa Vam ne pošljem za zdaj, moram prej dobiti stanovanje potem pa razkrinkam kako deluje stanov. komisija. Sicer se pa v obče slišijo samo neugodni glasovi o teh le gospodih.

Razočaralo in nemilo dirnilo me je tudi že kaj prve dni nesporazumljenje se Srbi. Bože moj in mi tam doli smo toliko pretrpeli moralnih muk med vojno radi njih! In dobri so samo, mislim, treba jih je prijeti za pravo struno. Govorila sem tu ž njimi. Od početka so bili nezaupljivi, ker so mislili, da sem tukajšnja, pozneje so pa hitro odkrili svojo mehko slovansko dušo. Seveda, čudežev ne more delati nobena niti najstarejša država ne, kaj še le Jugoslavija, ki se je šele rodila? Kaj z vašimi Hrvati? Ti in pa Slovenci mislijo, da so oni zmagali in da jim gre prvenstvo kaj ne? Pač bi ječali pod nemškim in italijanskim jarmom, ko bi ne bilo Srbov, to naj si zapomnijo. - Mnogo poljubov od Vaše Marice



KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.