ID
591
PošiljateljZofka Kveder
PrejemnikFran Zbašnik
Poslano izPraga
Poslano vLjubljana
Datum1902-12

Velecenjeni gospod!

Kar takoj vam odgovarjam. – Prvič mi je prav ljubo, da je prišlo moje pismo v Vaše roke - čisti računi, to je moje geslo – a take »hrubiante?« kakor pravijo Čehi bi vam vendar ne pisala tako naravnost.

Torej najprvo zakaj sem dejala, da se mi ne zdi, da ste mnogo čitali. V Vaši kritiki o moji »Ljubezni« ste napisali:«Da bi mogel kak doktor konstatirati, da je prišlo dete mrtvo na svet vsled moževe krivde, se mi ne zd samo neverjetno, ampak naravnost nemogoče.\" – Kak zdravnik vam bo dejal, da se to dogaja vsak dan – žalibog niti ne redko. Tudi je že mnogo pisatelj obdelalo to te snov na različne načine, recimo n. pr. Ibsen in mnogo drugih. Kadar mož spolno ni zdrav ali nima otrok ali pa ima bolne otroke ali pa žena abortira. To ve danes vsak lajik, jaz pa vem to še temeljiteje, ker je moj Vlado medicine in mi vse pove, kaj se na klinikah leči, operira in sploh dogaja.

Drugič konzervativni ste se mi zdeli zaradi tiste Vaše trditve, da je tisti mož v »Tujih očeh« neumen, ko svoji ženi razgrne, da je imel prej otroka z drugo. – Jaz mislim, da je prva in poglavitna stvar v zakonu zaupanje. Če pa naj svoji ženi polovico svojega življenja zamolči se to zaupanje nikoli udomačiti ne more. Pametna ženska bo vedela ceniti moževo zaupanje, čeprav bi jo morda bolelo – in moževa krivda je, če si ženo odgoji tako, da njegovega zaupanja ne prenese. – Če je mož recimo 35 let star, bodo samo omejene, naivne in bebaste dušice mislile, da je to njegova prva ljubezen. In če je tudi mlad, bo vsekakor bolje, da je odkritosrčen proti oni, ki ga ljubi, daji povse vse svoje misli, strasti in vse kar ga vznemirja in razburja, kako pa da se hlini in dela tacega, kakršen ni. – Jaz to vem po sebi, da se take izpovedi ne poslušajo lahko, pa naj bi bile tudi še nedolžne. Midva z Vladom bi se bila kmalu razšla, ker mi je pisal, da je s poželenjem mislil na me i.t.d. a danes sem mu hvaležna, da je postopal tako, ker moje zaupanje je trdnejše kakor skala, nikoli nisem ljubosumna pa naj občuje z najlepšimi ženskami in in ravno tako, še nikoli me ni sumničil, čeravno mnogo občujem z mladimi možkimi, hodim sama v gledašče, v kavarno ob vsakem času in tudi nisem tako strašilo, da se ne mogla nikomur dopasti. – Vsako leto se po par mesecev ne vidiva ali niti senca sumnje naju ne vznemirja. - In ako bi se kdaj pripetilo, da bi me več ne ljubil, mi bo povedal sam. --- Sploh se je pa tista stvar tu v Pragi resnično zgodila. – Konflikt v »pravici do življenja« niste razumeli, glavni zastopnik mojih idej in vodilne misli je Pepi v svojem razmerju proti staršem.

Sicer pa ne mislite, da sem občutljiva. – Kdor me pozna ve, da prenesem mirno najostrejšo obsodbo. Če bi bili pisali, da sem svoje stvari pisala nelogično, površno in neumetniško, bi se ne jezila, ker je to deloma res, - jezi me pa najbolj, kadar kdo pride življenje ni tako, učite se od življenja! – Jaz pravim v življenju je mogoče vse, - sploh pa zajemam svoje stvari vselej iz resničnih dogodkov.

Tako a zdaj Vam dam roko in odkritosrčno me veseli, da sem se vsaj malo zmotila. Zakaj nekaj prav imam vendar! Vidite tisto popravljanje mi ni všeč in to se dela menda sploh samo pri nas na jugu. Pisala sem dovelj zmerno - in potem naš kmet je še vse bolj surov kakor mislite, jaz ga jako dobro poznam. Moj oče je bil občinski tajnik, gostilničar in trgovec in jaz sem prišla z ljudstvom v dotiko pisarni, v gostilni, prodajalni, kakor malo kdo. - Jaz mislim, da pride vselej nekaj tujega mišljenja v vsako literarno delo, katero se popravlja od tretjih oseb in da še pisatelj sam ni tako neposreden, kadar pili, kakor če pusti tako, kakor mu je prvič palo na papir. - Sicer pa naredite po svojem, ako ste kaj karakterističnega popravili - potem se le pripravite! Naslov - ne vem drug, jaz nikoli naslove ne vem. -

Da so se honorarji zboljšali me prav veseli. Ne želim si sicer palač, ali toliko, da pošteno izhajam in da mi ni treba veliko trepetati, jutri nimaš kaj jesti, - se dogaja večkrat! - Toliko bi mi tudi moj narod lahko dal. Saj sem skromna! - Čakajte kaj si želim: par čevljev, ker so ti že raztrgani, eno krilo, ker je to že obito’, denar za telovadno obleko, ker bi se rada zapisala v ,,Sokola’, ker se premalo gibljem in me večkrat glava boli, na Vltavi je tako krasen led! - in če 20 gl, da poplačam svoje dolge! - Če ni to dovolj skromno! - - Ah, moja mala! Kako je fletna in kako jo imam rada! Njej se dobro godi! Tisto svojo mlečno kašo že dobi - izgleda imenitno! - igrač ji dajo znani,, obleko dobi od - Vladovih staršev, - ki bi jo sploh radi vzeli k sebi - ali midva z Vladom jima jo dava samo na ,,posodo’’ vsako leto par mesecev. O Veliki noči jo vzame »tatek« doli v Zagreb, da bo nama zopet lahko kaj več pisala, ker me ta šment zdaj precej moti. Inteligentna je, pa hoče vse videti, slišati, potipati - če bi mi mogla držati nekako žensko, da bi šla vsak dan dvakrat z njo na sprehod bi bilo fino - ali tako moram sama, samo včasih gre Vlado z njo ali pa si jo kdo od hrvatskih študentov na jedno popoldne izposodi in jo vodi na sprehod.

Tako se živi tu! Pol beraško, pol bogataško!

Srečni ali lačni aristokrati smo, če hočete. Sami smeh, sama sreča, opoldne namesto obeda duševna hrana s kavo v kavarni, popoldne izložba, zvečer gledaliišče - za večerjo pa pečen krompir. - Jaz sem vegetarijanka - pol iz prepričanja, pol iz pomanjkanja. Samo, če bi se skrbij odpravila, pa bi bilo fino!

Pišite mi zopet kaj! [nečitljivo] tudi poznam.

Pozdravlja

Vas s spoštovanjem Zofka Kveder

Faksimile tega pisma še ni na voljo.