ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Praga I., Ulice Karoliny Světlé 21

dne 10./8. 03





Velecenjeni gospod!



Saj sem Vam že pisala, da mislim letos napisati Vam še kaj o češkem gledišču in nekterih čeških knjigah. Tudi črtic pošljem. Za drugo leto gotovo tudi kaj napišem. - Obširneje iz Zagreba, kamor pojdem drugi teden. -



Zdaj pa zaradi moje knjige. - Vidite, povem Vam odkritosrčno, da bi me ogorčilo, če kritikuje mojo knjigo Nataša. Jaz nečem prisrčne kritike, ampak kritike od koga, ki je te kritike tudi sposoben. Ki pozna literaturo malo boljše, kakor n. pr. Nataša, ki piše samo sentimentalne zaljubljene pesmi. -



Lani je »Narod« dal Vdovičevi napisat kritiko o »Odsevih«. Vdovičeva je moja prijateljica, jaz pa nečem kritike od prijateljic in tudi ne od kakih drugih naših gospodičen, ker vem kakšnega mišljenja so. »Nataša« ni doslej še nikoli pisala kritik, niste ji dali kritizirat niti Cankarja, niti Šorlija - in tudi jaz ne bi rada, da začne ravno pri meni. Sploh je naša kritika naša najslabša stran. Čitajte kritike pri drugih narodih, n. pr. Hrvatih, pa bodete videli, kako smo mi pri nas ubogi. Edini kritik pri nas je Robida. Zakaj tudi za kritika mora biti človek rojen. - In jaz mislim, da imam za slovensko literaturo tudi toliko zaslug, da lahko vsaj zahtevam, da piše kritiko človek, ki se razume na to in ne kakšna sentimentalna pesnikinja, ki ravno za mojo zadnjo knjigo ne more imeti smisla, pa naj me hvali in povzdiguje ali pa obsoja! - Raje n. pr. imam desetkrat, da me Marjanovič ali Matoš, ki sta rojena kritika, da me ta dva strgasta do kosti, kakor da me hvali do nebes Márica Nadliškova, Nataša, Vida, Kristina …. Jaz jih spoštujem in nektere njihove stvari se mi jako dopadajo ali toliko jih poznam, da kritičnosti nimajo nič. Jaz hočem, da me kritizira pošten, slobodoumen in naobražen človek. Pišite to-le n. pr. Robidi in recite mu, da mu bom hvaležna, naj me le tudi opsuje, ali karkoli, po svojem.



Začela sem zadnji čas pisati zopet nemško in verjemite mi, človek bi skoraj vso slovensko pisarijo na kol obesil! Tam so vsaj obzirni in potem, človek ne mora robotati! V »Zeitu« sem imela dve črtici, za ktere bi od »Zvona« dobila največ 6 K, od »Zeita« sem pa 34 K - to je vendar razloček!



Šventner mi je pisal naj mu pošljem rokopisov, zdaj pa se obotavlja na vse strani - no drugi teden pojdem doli, če bo preveč, vzamem vse skupaj prevedem in izdam nemški. Tega mi je že dost. Kako dolgo je izhajala ravno ta nova moja knjiga, par let! a Šorliju je tiskal takoj! -



In zdaj pridete mi še Vi s to vestjo, da piše Nataša kritiko o meni. O ti moji knjigi nečem, da se piše prisrčno, ampak z razumevanjem! -



Prosim Vas samo, nikar se ne preplašite preveč tega pisma. Strašno imam dela, pa hitim, hitim. Prevela sem Cankarjevega »Na klancu«, potem »Gazdino robo« od Preissove in drugih reči pišem tudi dosti. a 18. odpotujem. 17. bo na praškem magistratu poroka. To je trajalo! - Potem grem takoj na jug.



Prosim Vas, kaj mislite, ne mogla bi se kje videti? Jaz bi se rada pogovorila z Vami o mnogih rečeh, pa sem mislila, če bi mi bila ta Dobrla vas kje na poti, da bi se par ur tam ustavila, ali pa bi Vi morda lahko prišli na bližnjo štacijo. Peljem se iz Dunaja v Ljubljano in od tam v Zagreb. -



Pišite mi takoj, če bi to šlo. - Mislim, da bi bilo samo koristno, da bi se slovenski Parnasovci malo bolj seznanili medsebojno. Pisma, to ni nič. Koliko bi moral človek napisati! -

Če se bo le količkaj dalo, pošljem Vam še ta teden, káko črtico. - Pozdravlja Vas

s spoštovanjem

Zofka Kveder

In nikar se ne jezite! -