Praga, dne 9. IX. 1904Velecenjeni gospod!Saj sem vedela! Oh, in potem naj ima človek veselje do pisanja! Jaz ravno čutim, da je moj talent bolj v ti stvari, da se mi »starke farben« bolj posrečijo, kakor lirično čivkanje. - Nu, naj bo! Natisnite Evo sfrizirano, ali morate mi jo priobčiti še v oktoberski štev. Potrebujem namreč denarja. Moja toiletta je v mizernem stanju. - Ali morate mi obljubiti, da mi vrnete rokopis Eve. Namreč stvar je ta: Jaz sem se tu v Pragi seznanila z nekaterimi nemškimi literati, ki mi prigovarjajo, naj izdam nemško knjigo, da založnika lahko najdem in da bom imela gotovo uspeh. Imam še par tacih stvari ala »Eva« in petto, - pa bi jih izdala v nemški knjigi, da me ne bi Slovenci psovali, da jih pohujšujem. »Kajna« pošljem »Slovanu«, ki mi ga bo sigurno tudi ostrigel. Da izdam slov. knjigo na svoje stroške zato nimam dosti denarja in niti volje. - Pošljite mi torej rokopis »Eve« prav gotovo nazaj, ko ga dobite iz tiskarne! - Poznam Ljubljano, žalibog imate prav. - Meni je značaj, kakor je Eva nekaj grandioznega. - Samomor njen sem posnela iz resničnega dogodka doli na Hrvaškem. - No, ali vem.- v Ljubljani bi \"šniflali\". »Narod« ni nič boljši. Odkrite besede ne prenese, pač pa lahko prinaša prevare iz »Albuma«. »Lüsternheit« to je nekaj, kar našim ljudem imenitno ugaja, samo če je majčkeno pokrita in zavita, resnične strasti ne prenesejo. Če tudi je zame v vsakem velikem čustvu nekaj imponujočega, pa naj je to jeza, ljubezen, karkoli. - Tako vidite se meni zdi, da je moja »Eva« bolj moralna, kakor pa ta Vaša gospodična, ki s tako vervo koketira s svojimi vadelni. »Zvon« končno ni čtivo za otroke. Ali seveda, če so Ljubljančani taki, da njihova duševna aristokracija taksira ženske po tem (to je rekel sam Govekar v družbi!), ako bi bilo fletno pri njej ležati ali ne - a si hočejo ohraniti pri tem najnedolžnejši obraz - naj jim bo. Pojmim da hočejo reči: »die die Sinne nur kitzeln«, a so potem za druge »wo ihnen wenigstens die Kraft der Seelengröße imponieren müsste«, - preumazani. Zde se mi, kakor impotentni Lebemännerji«, ki imajo v svojih mizicah pornografične fotografije, a če se ženijo, zahtevajo, da bi njihova nevesta še v štorklje verjela - ne zaradi morale - ampak zaradi svoje lastne duševne umazanosti. Fuj!Oprostite mi, prosim in nikar se ne smejajte preveč moji zgroženosti. Ali v človeku včasih res kri zavre. Dr. Tavčarju vsa čast - ali mislim, - če je res, kar sem slišala. - Da ni ravno on v to poklican, da bi apostoloval v stvareh spolne morale. - In še enkrat, ne jezite se! In hvala za rokopis. Seveda ga priobčim. In pišite mi, kaj pravite na te moje historije. - Jaz vem, da bodete tudi Vi priznali, da imam prav, ker je Ljubljana pač bolj hinavska kakor moralna.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.