Velecenjeni gospod in dragi prijatelj!Prosim Vas zelo ponižno in skesano, ne jezite se preveč na me! Pisala Vam bila že zdavnaj, pa nisem hotela priti tako popolnoma praznih rok. - Če bom kdaj napisala »Naše rudarje«, potem ne dobi tega nihče drugi, kakor Vi. Za zdaj je pa stvar v takem stadiju, da niti sama ne vem, kdaj to povest napišem. Dala sem se na roman za »Matico«. In ker sem po rojstvu neizmerno len otrok mi daje to delo sto preglavic. Kako težko se odpravim k pisalni mizi - niti povedati ne morem. - sicer je res, da nimam sto drugih sitnosti in sto drugih pisarij vmes ali faktum je, ker sem lena, neodpustljivo lena. To ni izgovor. Ali, ko bi bil le izgovor! Ali zaradi te svoje duševne lenosti sem prebila že toliko težkih ur. To je najhujše, če si človek sam sebi dela očitke! In jaz sem vedno v tej prijetni situaciji.-Če ne napišem roman o pravem času pa ne pojdem v Sofijo. - To sem si obljubila. In morda bo pomagalo. Kajti v Sofijo bi šla že zato jako rada, ker bi potem potovala cel september po bolgarskem in po Srbiji. - Če pridete kaj v Zagreb obiščite nas prav gotovo!Od srca Vas pozdravljam!In kaj ne, - jezite se nič?Zofka JelovšekZagreb, [nečitljivo], 25. VII. 06NB: Prosim Vas, če je mogoče tiskajte mi to malenkost že v avgust. štev., potem Vam hitro zopet kaj pošljem.-
Faksimile tega pisma še ni na voljo.