18. 10. 1897Ljuba naša Kristina in divni naš pesnik – kritik!Hvala lepa, ljubeznivost g. Medveda me spravlja kar v zadrego, tako originalne, tako lepe so poslane štiri pesmice! Jaz bi najrajši kar vse štiri uporabila takoj, tako mi ugajajo in nič ne mislim na – jutri.Mojo pesem ste pa zavrgli! Ah, smešno! Marica II je bila pri meni teden dni; ko je nekega dne nekaj iskala tu le v škatlji najde eno. ,,In vendar nedolžne so tvoje oči\'\'! Smejala se mi je iz srca, ker sem ji pravila, da sem pesem kovala ves teden, a da nisem nič skovala, ker sem sama vedela, da ni za nič. In kako sem se potila pri kovanju, Bog moj! No vzela mi jo je, prepisala in pripisala Marico II in prisilila me, da Vam jo pošljem z drugimi vred. Usoda moje uboge nesrečnice me ni skrbela čisto nič pa me tudi ni ganila, ko sem zvedela, da je – zavržena.Obečam, da tacega greha ne storim nikdar več.Kakor vem iz dopisnice imata tam gori vedno kaj družbe, hvala za pozdrave iz bohinjske Save. Pač bi hotela priti tudi jaz na dolg, dolg pomenek in meni se celo zdi, da bi se ujemali v nazorih, dasi mi je g. Medved nekdaj ni bil naklonjen, kaj ne g. Medved?Z najprisrčnejšimi pozdravi sem Vama vedno iskreno udanaMarica N.B. Pesem o nedolžnih očeh je bila starega datuma, zdaj pač ne utegnem, da bi kovala ves teden!\'\'
Faksimile tega pisma še ni na voljo.