Draga gospa!Na Vaše toli ljubeznivo pismo bi bila prej odgovorila, a znana sem že po svoji smoli. Vedno je kaj, kar ni v redu pri nas, sedaj ta bolan je sedaj oni, to je že strašno. Blagor Vam, ljuba gospa, da imate samo eno dete, kateremu se lahko vsa posvetite ali toliko moj Bog, to je tako težavno. A vse naj bi še bilo, ko bi človek mogel opraviti brez teh pokor – brez služkinj. Stara pesem, kaj ne in če katera gospa ne ve ničesar boljšega povedati, govori o njih. Meni je tak pogovor silno zopern, a morala sem priti danes nanj.Mojemu najmlajšemu dečku je jel otekati srednji prst na desni roki, dolgo je bil debel, pa ker ni čutil nikakih bolečin, nismo se zmenili za to. Še le minuli teden je prst prav močno otekel in postal ves rdeč-višnjev in peljala sem otroka k zdravniku, ki mi je takoj rekel, da je stvar zelo huda in me vprašal, če sem imela bolne ljudi v hiši. Takrat je kakor iz tal stopila mi pred oči služkinja, ki je bila pri meni do polovice julija lans. leta, a je že v novembru umrla. Imela je par prstov na roki prav gnjilih – in to je bilo tisto – otrok se je inferiral. Umrla je za naglo tuberkulozo, a ni to strašno, moj Bog? Ta zdravnik mi je nasvetoval »Ospizio marino« ali jaz vem, kako so ti »človekoljubni« zavodi. Obrnila sem se na dr. Perničiča in ta mi je svetoval kurirati otroka doma.Vedno sem govorila, da mi služkinje zastrupljajo življenje – sedaj mi je reva nehote še otroka.Morate si misliti, kako je ta nepričakovani udarec vplival name in moje živce!Za jubilej gč. Milke so nabrale preko 4000 kron – seveda med temi je tudi onih 1000, ki jih je ona darovala, lepa vsota, kajne? Koncert je bil aranžiran tako slabo kakor še nikoli, orkester ni bil na mestu, občinstvo se je jezilo, smejalo, zapuščalo dvorano, vsega malo. Zato je bila Edinost tako kratkobesedna.Ilustr. Tednik je prinesel govor ge. Rybařove in sliko gč. Milke, ali ste videli?Kam pojdete na počitnice ali v Italijo kam ali pridete v našo Švico – na Gorenjsko? Rim študirajte le pridno in mi vsi bomo prav veseli, če boste jeseni o njem predavali, samo pišite mi in naznanite podrobnosti, jaz prevzamem reklamo. Za gotovo!Žal, da Vaša mala mora v nemško šolo; moj mož je vedno trdno mnenja, da otrok ne bo nikoli tako ljubil slovenščine, če jo tudi doma govori, ako nima podlage v šoli v slov. jeziku. Jaz se namreč večkrat jezim, ker pravim, da naši slovenski otroci morajo rad jezika izgubiti vsaj eno leto in sem že v jezi reka, da dajva otroke v nemško šolo pa vsakikrat me je oštel radi tega. Rajši se žrtvuje in poučuje sam nemščino. Zgrešil je poklic, on bi bil imeniten profesor, v 2 mesecih počitnic je pripravil starejšo hčerko na gimnazijo, kjer uspeva prav dobro – seveda, ker ima doma tako dobrega inštruktorja. Morate si misliti da je napravila le 4 razrede v slovenski šoli tu pri Sv. Ivanu. Kaj pomaga zahtevati in kričati »slovenskih šol nam dajte!« ko pa bi morale biti prazne (Acquedotto) če bi je ne polnili okoličanski otroci. Naša inteligenca je le za nemške šole, zato bodo ti otroci pozneje vedno le mlačneži. Seveda je žrtev za nas, ker srednjih šol nimamo slovenskih a dokler je tako moramo se žrtvovati. Vidim n. pr. kako zna naša Mašenka lepo slovensko, ki je imela prvo podlago v tem jeziku in kako znajo oni, ki so zahajali samo v nemške šole in ki sicer govorijo doma le slovensko.Aškerca ni več! Prehitro je šel, najbližja bodočnost pokaže, kaj je bil Aškerc navzklic blatu, katero so metali naši mladi vanj. Kakor mejnik-orjak bo stal v slovstvu poleg milega, sladkega Gregorčiča.Tako odletavamo: list za listom. A propòs! Ali ste dr. Lenardu odgovorili na stavljena vprašanja? Jaz – nič, prav sram me je ali najrajše imam, da se o meni ne govori in ne piše.Ko pridete v Trst, pogovoriva se, upam, kaj bolj nego sva se poprej, saj se šele sedaj po pismih bolje poznava.Oglasite se zopet kmalu! Prav lepo pozdravljam g. soproga, Vas in malo Vašo toplo poljubljaVašaMarica11. VI. 12
Faksimile tega pisma še ni na voljo.