Spoštovana in draga gospa!Mislila sem res že, da ste nas vse pozabili, ko mi je došlo Vaše ljubo in zanimivo pismo, ki mi priča, da sem se motila.Da, draga gospa, povem Vam sveto, pravo istino, da me sedaj – od kar so se dvignili naši bratje na jugu proti stoinstoletnemu svojemu zatiralnemu – ne zanima drugo nego samo vojska. Vse, vse drugo je postalo sedaj tako silno majhno in neznatno. Beló po môri v sanjah videvam slike iz Balkana, o kterih čitam v novicah. Neko uro sem n. pr. rav čisto jasno videla tisti nesrečni breg ob Jadranskem morju kjer ne dovole ti ljubi (?)[1] Nemci da bi Srbi pogledali v svet. Nekaj groznega, še slabši kakor sami Turki so Nemci, ali Vam ne zdi? Tako zavistni, tako zlobni so. Naj le kličejo vojsko – Avstrija je vsa pripravljena, le počiti je treba – videli bomo, kaj porečejo milijoni Slovanov …Doma pri nas se ne govori nego samo o tem in jaz in otroci po cele dneve prepevamo: (nečitljivo) no in Šumi Marica. Pač kri ni voda, tudi naši klerikalci sè svojim »Slovencem« so se kake 3-4 tedne prav dobro držali, le v soboto je Šušteršič v uvodniku pljunil (oprostite!) na vse in zopet pestil in žugal – Srbiji.»Narod« je pa tak ves čas, da se mu moram le diviti. Krasna poročila ima z bojišč in nabral je za »Rdeči Križ« toliko, da je pravi čudež. Kranjci so se skazali! Kar je gorkega, so vse že poklicali na meje, škoda, da je naše ljudstvo še premalo prebujeno … če bi bili prej listi tako učili narod.Italija je zopet v trozvezi – a kaj če pride do vojske? Menda ne bo držala križem rok proti – svoji zaupnici. Naj bo že kar hoče, samo da bi junaškim zmagovalcem pustili, kar so si priborili s tolikimi in tolikimi žrtvami. Ali zavist je velika!Stanovanje ste torej dobili po svojem okusu, čestitam! Pač bi rada bila med tistimi, ki morejo Vas obiskati a zame je to izključeno. Vi tožite po domu? Meni se zdi, da bi tako rada premaknila se, menjala zrak in dom. Bog ve, ali bi me tudi ne mučilo potem domotožje, saj imam tako rada ta naš pisani ljubi Trst.Vi tam doli – tujci. Kakor pravite, - prihajate v družbo, jaz pa nič. Enkrat v mesecu ali še ne videvam gč. Mankovčevo ali pa še ne. V glediše zahajam le malo, ker mi želodec nagaja in ne morem sedeti po več ur zaporedoma. Tako sem doma in le doma, ubijam se z otroci, še bolj pa sè služkinjami, ki so tako moja prava pokora. Najbolje je zanje in najbolj se jim godi, kjer ni gospodinje nikoli doma, da hodi na posete in na izprehode.Jesen je zame – če je še tako lepa – otožni čas, letos še bolj. Ker je bila precej deževna. Teden dni imamo lepo mrzlo vreme in to me veseli, da se bližamo zimi, da smo le iz te puste, dolgočasne jeseni.Za Božičnico ima gč. Milka neverjetno mnogo dela, še veliko več nego lani, vedno je na cesti z oblekami, katere prenaša okrog, da jih gospe zašijejo. Žal, jaz ne morem pomagati, ker imam doma cel otroški vrtec in mi je mašina vedno vrhom naložena z razno otroško raztrgano šaro, ki čaka, da jo zašijem, popravim.Tako, ljuba gospa, veselih zanimivih novic nimam, morebiti bo prihodnjič drugače. Bog ve, kaj bo v 25 dneh?Pozdravljam g. soproga, Vas in malo srčno poljubljaVaša Marica11. XII. 12
Faksimile tega pisma še ni na voljo.