Draga Ivanka!

O Ti neumnica, neumnica! Vrjemi, da je še meni hudo! Moj Bog tako zavreči življenjko srečo, mar to ni greh, zločin!? – Kaj pa si moreš misliti vzvišenejšega krasnejšega ko je ljubezen in to zavržeš, pahneš od sebe radi fanatične ozkosrčnosti nekaterih pretiranih sester, ki samo tako nekako sanjarijo a ne žive v svojej verskej ekstazi!

O Ti neumnica!

Čisto razburjena sem. Moj Bog kako blazno si želi človek sreče, ljubezni!

Sirotica, kako Ti mora biti hudno, kako te mora grizti kes!

Vidiš vera je in mora biti, ali prosim te, kaj Bog zahteva, da ubiješ lastno srce, kaj more biti greh to kar nam je sam dahnil v dušo, kar je najvzvišenejše čustvo človeka?!-

O Ti, Ti.

Ne pretiravaj nikjer! – Glej, jaz imam vero, Bog mi je priča. Ti ne veš ali morda čutiš, da nisem pokvarjena, da imam čisto dušo ali pretiravam nikjer jaz sem napisala mnogo vsled česar, - kadar izide – me bodo naši klerikalci proklinjali ko izmeček ženstva. Jaz se tega ne bojim, moja vest je mirna. Glej n. pr. Zupančičevo: „Čašo opojnosti“, kako zabavljajo čezenj in vendar se mu moraš diviti, kadar čitaš njegove pesmi.

Edino, vsled česar se nekaterniki zgražajo nad njim je, da so presurovi, da njih duše niti ne slutijo onih finih čuvstev, ki so napajale pesnika, sie mit ihren groben Gefühlen sind zu dumm um ihn zu verstehen in zato mečejo blato nanj, blato svojih lastnih čuvstev, ko so tako „gemein“, da najlepše vlačijo v kaluže.

In ljubezen?! Prosim te, kaj Ti ni poviševala duše, nisi bila bolja, plemeniteja, ko si ljubila?

In namiljene sestre! Prosim analiziraj jim srca in duše in kaj boš našla? – Finoč prav malo. Čednostne so, plemenite so ali ne iz prave plemenitosti srca in duše ampak samo iz fanatizma – verskega fanatizma. One morajo biti fanatične to jim je potrebno, drugače bi ne mogle vztrajati v svojih prisiljenih institutih. Prosim, ali katera pozna literaturo, ali je katera, ki bi ne obsojala Preširna, deloma tudi Gregorčiča, da o novejših pesnikih niti ne govorim?

Prosim ali te pesmi res pohujšajo, mar Ti ne finijo duha in srce?!

Vprašuj se, misli in potem sodi. Jaz verjamem, hodim k spovedi, k maši, molim ali verskemu fanatizmu se ne klanjam. Naš Bog, je Bog usmiljenja in ljubezni in ne ono strogo kaznujoče božanstvo, ki samo preti in kaznuje. Mi moramo Boga ljubiti a ne se ga bati.

Pa pojdi Ti enkrat v Šenklavžko cerkev in poslušaj kako pridigo o čistosti n. pr. ali te ni groza, ali se ne zgražaš nad čutili in nagibi, kateri se podtikajo najnežnejšim, najlepšim osječajem tvoje duše!!

Ne, ne, Ti veruj a v fanatizem se ne vtapljaj!

- Kako je Vlado?

Moj Vlado je medicinec, rojen Hrvat, študira v Pragi in je tudi pesnik. Spoznala sem se ž njim z dopisovanjem pred 2 leti v oktobru. Spočetka sva si pisala jako pridno o ženskem vprašanju o literaturi, pozneje pa je korespondenca dobivala vedno intimnejši značaj. V Ljubljani me je večkrat obiskal, tudi tu v Trstu že dvakrat! V jeseni je izdal svoje „Simfonije“ posvečene meni, katere so nekateri hvalili drugi pobijali, ker so pisane odkritosrčno in v modernem duhu. Za filistre niso a če želiš, pošljem Ti jih, da jih prečitaš, pisane so hrvatsko. – Da me ljubi, povedal mi je še le – zadnjič t. j. ko je bil pred Velikonočjo tu. Jaz ga imam grozno rada. Neizrecno je fin in nežen in zelo me ljubi. Piše mi še od lanskega septembra – vsak dan a jaz mu odgovarjam vsak teden. Toliko o meni.

Ravno sedaj čujem, da je škof kupil vse Cankarjeve pesmi, da ne pride „ta kuga“ med ljudi. To je pa že naravnost tiranstvo! Celo novodobna moderna inkvizicija! – Ha, ha, divno!

Tvoj spis sem v naglici takoj pregledala. Všeč mi je in mislim, da bode tudi Marici dopal. – Sicer pa pišem tudi o njem še v kratkem.

Za jedenkrat bodi dovolj; jako jako malo imam časa. Napisati moram nadaljevanje za „Telegrafistko“ in neki spis za slavnostni almanah – naših soc. demokratov. – Ne vstraši se, ne zlagam se povsem z njih(o)vimi nazori a tako podli in slabi istotako niso, kakor so razupiti.

Sploh Ti tudi o tem še pišem.

Cankar mi ne gre iz glave. – Vidiš to Ti je oni fanatizem!

Prostosti potrebujemo, prav mnogo prostosti!

Z Bogom!

Prisrčno te poljublja

Tvoja Zofka