ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Velecenjeni gosp. Vidic!



Dasi ste mi jako simpatični in Vas imam res rada, vendar sem Vas malo obrekovala gčni. Milki. ,,Ali ga vidite, sem dejala, ,,Kako toži po Vas in kako vas pogreša in kako vas ima rad, dasi ima svojo Marico! In kako mu more biti dolgčas, ko je ona tam? Tako sem Vas obrekovala in opravljala, nazadnje sva pa sklenili soglasno, da to je že tako na svetu in da ni nič čudnega ter da se najino mnenje o Vas ne spremeni.

Tudi jaz imam Milko prav rada le nekaj me jezi pri njej, da ima preveč sveta osobito žensk okoli sebe, s katerimi je škoda, da izgublja čas. Odslovila naj bi jih na lep način ali ona bi zopet ni bila ona, ko bi ne bila taka.

Včeraj sem začela čitati radi ocene Pajkove roman ,,Slučaji usode\\\\\\\'\\\\\\\'. Menda bodo res le slučaji. Ta ocena mi bode silno delo, ako ne bom mogla hvaliti. No, pa bom posnemala Vas, kakor ste proti svojemu prepričanju hvalili ,,ženske\". Toda slišala sem od nekoga, ki je roman že prečital, da treba imeti dobrih živcev, da se kaj takega prečita. Jaz ne morem reči še ničesa, ker ne vem še. Toliko pa vem, da ima Pajkovka vedno neverjetne ljudi ali tako nadzemsko dobre, ali tako peklensko hudobne (kakor ta stric v tem romanu ali Hortenzija v življenji starega samca). Navadnih ljudi z dobrimi in slabimi lastnostmi in z vsemi temi našimi mukami ona ne pozna. Da bi vsaj samo sebe točno preštudirala, da ne bi tako pretiravala značajev.

Tisti nepotrebni boj v Edinosti med Levcem in Fajdigo me je jezil. Nekega dne mi je rekel Fajdiga: ,,Zdaj bom zopet zaropotal v Edinosti, ker je eden teh mladih ljudi prav nesramno napadel Jurčiča\\\\\\\'\\\\\\\' Kje, kdaj? Sem ga vprašala. V ,,Narodu\\\\\\\'\\\\\\\' enkrat. Pa kdo vendar? Nek Vidic menda. Čudno se mi je zdelo, da bi bila kaj tacega spregledala, ako je res bilo v ,,Narodu\\\\\\\'\\\\\\\'. Nazadnje sem razvidela, da je bil hud zaradi onega poštenega Levčevega nekrogologa v ,,Narodu\\\\\\\'\\\\\\\', kojega sem seveda čitala še na Štajerskem. Povedala sem mu, da se je urezal, da Levec je dejal, da je imel Kersnik širje obzorje, kar je tudi res ali Jurčiču ni kratil slave; rekla sem mu tudi, da mora v prihodnje boljše in pravilnejše čitati. Seveda se je branil ali jaz sem Levčevega mnenja in tudi ko bi mi Kersnik ne bil, kar mi je bil – uzor možtva, kateremu bi zastonj iskala para. Levčev življenjepis je izostal v poslednjem Zvonu, ker je strašno obložen z delom.

Ah, kako je lepo pisal v njem, toda misliti ne morem o tem, da ne postanem zopet otožna in srdita, srdita zaradi tega, da nisem občevala pet let z njim zaradi nespametnih svojih ozirov, dasi sem morala vendar misliti često o njem. Oh, ta moj temperament nesrečni, kakor pravi gč. Milka, koliko mi je že škodoval. Tu pa najbolj, ker mi je ukradel srečo, kojo sem uživala v dopisovanji s tem nenavadnim možem. Tudi mama in soproga sta me kregali, da me nič ni bilo tja, a kaj pomaga zdaj?

Meni ni gotovo bolj žal nego njima, dasi vem, da me imata radi, jaz pa nju še bolj zato ker sta oni.

Gč. Plaper je bila enkrat pri meni septembra potem nič več, dasi mi je obečala. Imela sem teden dni Marico II - fanj punico– ugaja mi najbolj izmed vseh.

Kaj napišem za Zvon? Morda bodete videli in čitali – toda še ne vem.

Dovolj sem se razgovorila; naj Vas in vse vaše še lepo pozdravim in povem, da sem Vam vedno udana

Marica



C. f. ako je prilike, pozdravite in priporočite me Zanjerjevim, [nečitljivo] in Ani!





25. zvečer. Pismo je bilo že spravljeno in znamko je že imelo, pa sem ga zopet odprla, da Vam povem, da mi je Danica po dolgem dolgem času zopet pisala in poslala razni stvari za “Doma”. Mislila sem že tudi o njej. Radovedna sem kakor Vi, je li bila ona, s kojo ste se vozili; Govekarjeva sestra jo pozna dobro. Še en pozdrav!