Draga gospa Zofka!Pravi nič več nisem bila huda na Vas po tistem krepkem poguma in življenja polnem Vašem pismu. Oblačila, ne, oddala sem pismo svojemu možu rekši: ,,Čitaj, kako lepo piše Zofka!’’ Kakor pisava tako je vsebina vedno krepka prav tako kakor tedaj tista Vaša prva pisma, kjer ste mi delali svoje načrte. Seveda, tako močna, pogumna žena ali dekle, ki me gleda ne na desno ne na levo, ampak gre naprej po ostro začrtani si poti, mora doseči svoj smoter. Priznati pa mi tudi morate, da mora biti tudi košček srečne zvezde ... ali ne!Torej zdaj lepo po vrsti: Ona črtica ni bila vredna prevoda, pa kar je, je. Radi resnice že omenjam, da one razglednice niste pisali Klemenčiču.Da bi Vam pisala za D.P.? (dobro ga poznam, ker ga dobivam) Rada, ali zdaj v vseh teh letih sem napisala le pa povestic za ,,Zvonček’’ in tu in tam kakav članek za ‘’Edinost’’. Da, gospa Zofka, tudi jaz sem mislila, da bom zdaj, ko so mi otroci malce odrastli, lahko delala kaj duševno ali prišlo je večje zlo, prišla je bolezen nad me. Spominjam se, kako sva se Vi in jaz enkrat pogovarjali, ko sva bili še obe dekleti in nisva mnogo znali o življenju uboge ženske, hudovali sva se, da mora ženska fizično toliko trpeti in kakšna krivica da je to. ,,Že tista perijodična sitnost’’ ste rekli Vi. Ali zdaj, zdaj trpim že dve leti pa ne vem še sama, kaj me muči. Pred dvema letoma je dejal specijalist za želodčne bolezni, da je samo silna nervoznost, a to se prepogostokrat in premočno ponavlja, in ker me vse tam notri tako boli, bojim se, da ni tista naša nesrečna maternica. Kako naj zberem misli, kako naj delam, ko tako trpim? In potem ta skrb za toliko nedoraslih otrok; res je, da se svetu nič ne pozna eden več ali manj ali vse eno ti revčki so še premali, da bi ostali brez mame. Drugači me smrt ne plaši, trpljenje pač!Ne vem, če sem Vam zadnjič ‘’analizirala’’ svoje otroke, Vi ste meni svoje tako lepo!Imam jih petero. Mašenka bo decembra stara 12 let in je v III. gimnaziji, ker je med samimi dečki se je tudi ona ,,podečila’’, cel fant je že. Do zdaj je bila vedno odličnjakinja. Talent ima, pridnosti pa malo. Drugi, Vladi bo februar. 11 let, je v I. gimnaziji, ta strastno lovi živali osobito metulje in hrošče pa dobro riše. Onadva se učita vijolino. Tretji je Branko, je v II. razredu lj. šol, bolj neroden je pa vedno lačen. Četrta je Ksenija sladko srčkano dete, ki pohaja I. razred ima sedaj 6 let in peti je Nenad, ki ima 4 ½ let pa prstek cuzlja v drugi roki, pa mora vrteti kak gumb, da jih povsod vse potrje. 2 sta umrla). Če je lepó, gre že, doli so na vrsti in se njih krik in vik izgublja na prostem, ali ko dežuje to je strašno tu gori! Po letu se oddahnem z njim, a jima, mi jih zapre v tesno sobo in tedaj ubogi moji živci.Glede literature pa ste moje ismo slabo razumeli. Nisem mislila, na splošno ampak le o svojih proizvodih sem govorila, ker so me tako kritikovali. Ko so nastopili Govekar in njegova gazda, moralo je biti vse po njih maneri, drugače je bilo limonada … Saj ni povsod ta nebuloznost, ali preveč je je. Človek kaj tacega tako rad odloži in nevoljen je potem. Te dni sem čitala ,,Ženski udesi” od Bertića. Sicer je že več let od kar je spisana, ali meni je bila še nova. Kako krepko je tu vse orisano! Doista! Ah da, še to sem vam hotela povedati o D.P. [ Najbolj mi je ugajalo, ko ste Vi pisali o svojih malih, nekaterekrat je bilo prav krasno in tako ljubko. Še vedno se spominjam, kako ste bili na Vladošo enkrat hudi pa ste zvečer, ko ste jo umivali z gobico, polili mrzlo vodo. Povedali ste nekatere reči tako naravno in odkrito in tako lepo n.pr. o punčici ko ste dojili Mašo (Pikico) ste jo zvali i.t.d.Tako, zdaj pa dovolj, če mi bo moj drob milostiv, napišem Vam kaj za ‘’prijatelja’’, Vi pa mi še kaj pišite, veselilo me bode prav zelo.Srčno in lepo Vas pozdravlja Vaša Marica17. XI. 13
Faksimile tega pisma še ni na voljo.