Bravo gosp. Vidic!!вемо з z M. сте плесали! …! Rekli ste, da obično ne plešete, ko se Vas jaz naprosila - ko so izbirale dame - v Mankočevi mali hiši! Ewige Bache! Ali ni bilo Marice tudi na plesu? Kaj ne, da se turškim pašam godi dobro, ko smejo ljubiti več ženskih obenem? Srce je tako veliko, da ena sama skoro ozebe v tako velikem prostoru. Hvala na dopisnici! Kaj pravi signor Göstl? Je tako siten kakor sem jaz? Zdaj že dolgo nisem bila a kaj bi ne bila, ko bi se mi revici lahko godilo prav izborno, a drugi hoté, da me vedno preganja “sreče jeza” in pa “slučaji usode”. A propós! Sedaj sem prejela tudi Medvedovo pismo. Med drugim mi piše: “Pajkova, menim mora utihniti, ako ima le še iskro časti v sebi. O njene pesmi! Sramota, da se je kaj tacega sploh tiskalo in potem še posebej izdalo. Za Boga! Nemo dat quod non habet” (ta citat sem razumela, ker je lahek in se da reči italijanski malone tako) Ali ste čitali v “slov listu” o shodu slov. učiteljic in da so izbrale “Slovenko” za svoje glasilo? Bojim se, da bi ne bilo “zu viel des Guten” pa da bi ne dobivala preveč pritožb, referatov in reči tičočih se šole (in te reči me stresejo do mozga vsakokrat - dovolj mi jih je, dokler sem v šoli!) Janja Miklavčičeva mi je pisala ali bi sprejemala v list vse te stvari, obečala sem jej, toda ko bi bilo preveč, prosim že zdaj Vas in g. Göstla, da se eden Vaju oglasi in napravi - halt! Nikakor bi ne hotela, da bi naš list postal kak učiteljski tovariš ali sopotnik - mraz me stresa! Prosim Vaju oba - na Vaju se zanašam, kakor na nikogar od nove struje - od stare jih ne poznam! Ohranite stvar tajno, a ako bi bilo treba povejta, da list ni šolsko ali učiteljsko glasilo - jaz bi ne bila več na mestu. O Stritarji sem izgubila še ono dobro mnenje, ki mi je ostalo od nepopisnega navdušenja v bakfiševih listih! Taka bandera!Za me je on proč, proč in to veste, kaj je, ako pravim tako. Govekar se mi pa res smili, ako je res takov mučenik pri Narodu, kakor se mi pravi. Ne bi se moglo kako napraviti, da bi se lotil študij in opustil uradništvo. Neka dama ljubljanska ki je bila včeraj tu, mi je pravila, da bi se to moglo storiti, tam ga umore! Odkar je spisal tisti božji ali pa drugih - vražji roman “V krvi” se ga moram spominjati često, ker opazujem na sebi vse one slabosti vrline (mislite, da jih nimam?) katere je imel moj papa. Včasi postojim: besede, kretanje, pogled, škripanje v jezi to je vse tako, prav tako kakor sem videla na njem.No “V krvi” je pač tako slaven izraz kakor “Slučaj usode”. Zanašam se na Vaši in g. Göstla ljubeznivost in prijateljstvo, ako bi bilo treba oba sta tako fajn fanta, da sem Vaju prav vesela. O Trstu še kaj mislite? Ste se dali slikati? Jaz še ne. Bila sem en dan v Benetkah z neko prijateljsko družino ali kakor navadno imela sem smolo. Jaz smem pač reči vsem Vam, ne bližajte se mi ne sklepajte z mano prijateljstva in načrtov, kajti “nespametna bila bi z mano zveza, ko me preganja vedno sreče jeza”. Nista lepa ta verza Prešernova?16 ½ ur smo stali na morji, ker kapetan ni vedel kako in kam bi obrnil v gosti megli. Tako sem v Benetkah bila le v gledališči - nov svet zame - ona nerazumna gola aristokracija, ki si je ohranila Fenice od slavnih časov le zase. Bila sem tako izmučena in zaspana, da sem med opero - spala! Ni nič ne vem - zdi se mi le sen. Pisala sem Milki v Žalec iz Benetk, ali niste dobili? Priporočam se Vaši in Göstlovi milosti ter sem Vama srčno vdana MaricaG. Göstl naj mi pošlje, da dobim v četrtek, dobro!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.