Draga zlatuška!Časa nimam sicer prav nič, a pišem Ti vendar-le. Ali bi Ti prišla v Trst? – Tako namreč za vedno ali saj za delj časa. Odgovori mi na to takoj. In pri dr. Pretnerju dobilo bi se mesto za te. – Fini Slovenec nadušen narodnjak. Takoj bi imela 40 gl, pozneje več, posebno, če se naučiš stenografije. – Ali bi ne bilo to imenitno, da bi skupaj stanovale? Ah, kako bi se delalo, kako bi se fabricirale črtice in novele in vse! Oh ti! – Pridi, piši! – Moj Bog, saj malo je dobro, da prideš iz Ljubljane. – Daj, daj, piši pa hitro! – Poglej, potem bi skupaj šle v svet, na Češko in na Rusko, v Moskvo, Petrograd!... Tako sčasoma seveda. Ah, Ti, jaz sem čisto brez uma, če le pomislim, kako bi bilo to krasno! Skupaj bi se sprehajale, skupaj snovale nakupe, skupaj delale...! Oh, Ti ali bi ne bilo nebeško?! Časa nimam prav nič! – Zdaj sem napravila z Gabrščkom dogovor, da mu napišem kaj za avgustovo štev. „Slovanske knjižice“ 180 strani in za to moram biti pridna. – Kaj imam pri Šventnerju, naj Ti pove Julka, če te zanima, njej sem čitala čisto vse, njej sem povedala vse svoje osnove. – Piši prav precej! Prisrčno te poljublja Tvoja ZofkaMoj Vlado je bil v nedeljo zopet tu. Šel je iz Zagreba po najkrajši poti čez Trst v Prago. Piši!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.