Draga moja zlatuška!Če bi bila danes pri tebi, objela bi Ti glavo in dolgo, dolgo gledala v tvoje oči. Ti bi ne vedela, kaj Ti hočem povedati, vse bi čutila, kaj se mi godi v dnu duše, vse bi me razumela, kaj Ti pišem. Ti hočem povedati in če tudi bi usta molčala. Ti, ti! Kako bi bilo lepo, kaj ne? – A ker ni in ne more biti želim Ti v duhu vse, kar je dobrega, blagega in osrečnjočega! Bog te blagoslovi, Ti draga duša moja! Jaz bom ves dan v duhu vsa pri Tebi in Ti moraš biti zopet vesela. Tvoje današnje pismo me je jako ganilo. Ti dragica ti, kako si bila žalostna. O jaz razumem vse to jako dobro.Ti se mi čudiš, da sem jaz včasih tako sanjava, pogumna in polna najkrasnejših upov. To ni nič čudnega, vrjemi mi, da ne. Jaz gledam naprej, kar je za menoj to vse polahoma tone v pozabljenost in posebno bridkih ur se jaz ne spominjam nikdar. Vidiš jaz sem se naučila hitro pozabljati vse, kar je žalostnega in neprijetnega. Jaz vse to tako hitro pozabim in tako popolnoma, kakor, da bi sploh vsega onega strašnega niti ne doživela. Ne misli, da je moja preteklost Bog si ga vedi, kako mamljiva. Spominjaš se morda, da sem Ti nekoč pisala, da sem začela delati nek nemški roman. – Danes Ti začetek tistega dela prilagam. Čitaj ga, ker to je moja mladost. Morda se bodeš mnogokrat zgražala, morda se Ti bode zdelo nevrjetno toda res je, kaj hočeš. Pretiravala nisem nikjer nič, pisala sem mnogokrat lepše, ker bi one strašne resnice niti resnično naslikati ne mogla v vsej svojej grozi. Razočarala se bodeš morda tudi v meni, a vedeti moraš, da sem jaz zelo vročega, strastnega tremperamenta in da je po oni vzgoji, ki sem jo imela res še pravi čudež, da sem postala taka. Ker zdaj sem mnogo boljša, nego sem bila kot otrok. Ona strahovita jeza, v kateri sem si doma, ker se nisel mogla drugače premagati, razgrizla dostikrat roke do krvi, pride mi le še jako redkokdaj. Čitaj torej draga Ivanka in potem sodi, če mi je bila usoda res mila! Toliko sramu, kakor sem prebila jaz od 15-18 leta, ne pretrpim celo življenje več. Ti praviš „največje gorje človeštva so strasti.“ – Deloma imaš prav, popolnoma pa ne. Tudi strast ima nekaj občudovanja vrednega n. pr. ljubezen, jeza, žalost, obup. Meni so bolj všeč ljudje, ki so zmožni tacih duševnih revolucij, orkanov, ali kako bi jim človek dejal, kakor pa tiste mirne narave, ki niso zmožne najmanjšega vzhita svojih čustev. Auch die Leidenschaft kann erhaben sein, si mislim jaz. Čakaj, kadar pridem v Ljubljano debatirave o vsemu. Oprosti, da Ti ne pišem več a jaz se počutim še vedno jako slabo. Če mi ne bode bolje, pojdem v ponedeljek k zdravniku. Veš, kar slabo mi pride in jaz mislim, da kar padem. Bog te živi, dušenka! Neštevilno prisrčnih poljubov Od tvoje ZofkePisala bi Ti rada bolj fletno, pa mi je res zelo slabo.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.